Zgovorno rdečelasko Sonjo Javornik poznamo med drugim kot avtorico dokumentarnih filmov o Desi Muck in Simoni Weiss, napisala je knjigo Slava – kup težav in razočaranj?, kot novinarko in predavateljico na Inštitutu za medijsko produkcijo, prvič pa kot ljubezensko strokovnjakinjo. »Ne moreš biti dober novinar, če nimaš občutka za druge. Če ne obvladaš vsaj malo psihologije,« začne pojasnjevati. »Sem razumevajoča in ne obsojam, zato so mi celo takšni, s katerimi sicer nisem bila posebej blizu, hitro zaupali intimne težave. Spomnim se nekdanjega partnerja, ki mu je šlo zelo v nos, da me prijateljice celo sredi noči kličejo v paniki, nekateri pa se, če imam dolgo zaseden telefon, hecajo, češ, a imam spet drugo pomoč. V zadnjih letih sem spoznala, da sem pogosto svetovala bolje ali vsaj enako dobro, kot so bili nasveti strokovnjakov, če so se prijatelji še nanje obrnili za pomoč. To mi je dalo samozavest, da sem sprejela novo vlogo. So pa tudi na Inštitutu in akademiji za multimedije, kjer predavam, pred nekaj leti videli, da mi študenti hitro zaupajo tudi osebne težave, zato sem postala še tutorka. Skratka, če sem desetletja svetovala zaradi tega, ker mi je všeč, da pomagam drugim, je zdaj to postala moja služba.«

Poroka in ločitev

Dandanes starejša generacija očita mlajši, da prehitro obupa nad zvezami, zakoni, da bi potrebovali več prilagodljivosti. Tudi ona se strinja s tem: »Tudi med našim eksperimentom sem se kdaj čudila, kakšne težave se jim zdijo nepremostljive, saj sem bila sama veliko bolj strpna v odnosih. Danes živimo v potrošniški družbi, kjer iščemo trenutne potešitve. Izbire je ogromno, in tako kot menjamo oblačila, bi menjali tudi partnerje. Zanimivo je, da se praktično vsi strinjamo, da nismo popolni, po drugi strani pa se zdi, da popolnost pričakujemo od partnerja, saj je že malo odstopanje od tega, kar se nam zdi prav, lahko problem. To je velika težava, saj je vse več ljudi, ki je raje samih kot v paru, to pa pomeni, da bodo osamljeni, pa tudi to, da se o sebi ne bodo naučili prav veliko, saj jim nihče ne bo držal ogledala.«

Tudi Sonja ima za seboj neuspešen zakon. Poročena je bila z Beograjčanom, v Beogradu sta tudi živela, a se je zakon končal po zgolj dveh letih in pol. Bi morda takrat, če bi se obrnila po pomoč h kakšnemu zakonskemu svetovalcu, uspela obdržati zvezo in bi bila še danes skupaj? »Zakon se je res končal hitro, ampak če ne bi bila poročena, bi zvezo končala še veliko prej. Dejansko je bila bistvena odločitev za zakon ta, da sem v Beogradu potrebovala vizum in zavarovanje in je bila to pač ugodnejša možnost. Pa tudi zabavno se mi je zdelo. Ko študentom razlagam, kako sodimo po sebi, jim rada dam za primer prav svojega nekdanjega moža. Ko sem ga prvič obiskala za dober teden, se mi je povsem posvetil. S poslovnim partnerjem je kdaj kaj opravil po telefonu, v službo pa ni šel. Kot veliki deloholičarki se mi je zdelo, da to gotovo pomeni, da me ima strašno rad, ker pač nisem razumela, da nekaterim vsak izgovor pride prav, da se izognejo delu. Bila sva torej zelo različna. Moji prihodki so bili, razumljivo glede na slabe razmere v Srbiji v tistem času, torej pred 25 leti, veliko večji od njegovih, zato se mu je zdelo logično, da ga bom preživljala. To me niti ne bi motilo, če ne bi potem iz dneva v dan gledala njega, kako poležava na kavču, sama pa sem garala, saj je bila že pot do Ljubljane kar finančen zalogaj. Sčasoma nisem več upala odpirati oken, poslušati glasbe, saj je vsakič rohnel, da ne znam zapirati oken ali uporabljati hi-fi-ja, tako da je bila ločitev edina logična izbira.«

Velika družina

Sonja je odraščala v veliki družinski hiši sredi Ljubljane, vedno obkrožena z veliko sorodniki in tudi od tod so dragocene njene izkušnje z odnosi: »Po mamini strani je družina res velika, po očetu ne tako. Zagotovo je bila velika prednost odraščati v polni hiši, saj so tete in strici z otroki redno prihajali k stari mami. Danes, ko so ljudje bolj odtujeni, za otroka pogosto skrbi samo mama, kar se mi zdi strašno. Dobro je videti, kako različni ljudje ravnajo v istih situacijah, saj potem vidiš, da ni prav samo nekaj.«

Zelo rada ima otroke, četudi ji materinstvo ni bilo dano: »Gotovo me je zaznamovalo, da nimam svojih otrok, kar je zame kot nekakšna slaba šala, glede na to, da sem že kot prvošolka šla v vrtec po brata in hkrati pobrala tam še sosedovega malčka, ki sem ga morala že tam previti, preobleči, potem pa sem skrbela zanj do večera, ko sem ga dala spat. Ampak če imaš rad otroke, nimaš rad samo svojih, temveč vse, tako da imam tudi zdaj okoli sebe kup otrok različnih starosti, ki jih malo razvajam, inštruiram in zabavam. Po drugi strani pa je ravno to, da nimam družine, razlog, da sem toliko več delala ter se učila in izpopolnjevala.«

Pa bi bila morda sama pripravljena sodelovati v takšnem eksperimentu ljubezni, kot je šov Poroka na prvi pogled? »Jaz sem zdaj v fazi, ko me odnosi zanimajo predvsem teoretično. Glede na to, da sem se najbolj bala dolgočasja, bi bilo tudi to mogoče. Mislim, da bi bila taka izkušnja zelo poučna, saj je zelo dragoceno, če lahko dobiš vpogled v to, kako zares deluješ, ker so kamere bolj objektivne kot naš um. Vedno sem verjela v ljubezen in se v vsako razmerje spustila brez zavor in optimistično. Prijateljica se je večkrat čudila, kako da me kljub grdim preizkušnjam ni minilo, ampak tako in tako nisem želela življenja brez ljubezni. Imela sem boljše in slabše zveze, ampak zdaj sem v fazi, ko nimam neke potrebe po tem in sem zadovoljna s tem, kako sem si uredila življenje. Nočem partnerja, ki bi zjutraj navijal budilko in me zbujal, ker imam ta privilegij, da lahko pozno vstajam. Ker mi ni treba pospravljati za otroki, si tudi za partnerjem ne želim. Imela sem zveze, bilo mi je prijetno v dvoje, ampak zdaj tega ne pogrešam in uživam s svojim mačkom Barnijem. Če pa se zaljubim, bo seveda takoj vse drugače. Življenje vedno preseneča, zato ničesar ne izključujem.«