Dolgoletna članica Mestnega gledališča ljubljanskega Bernarda Oman, mama trenutno upokojene igralke Ane Dolinar Horvat, ne skriva, da je zelo rada babica vnukinjama Ronji in Nani Ami ter vnuku Lunu. »Druženje z mojimi vnuki v meni nekaj premakne in me neizmerno osrečuje, zato sem zelo rada babica. Že če jih samo gledam, ko spijo, je to zame občutek olajšanja in večnosti. Z vsemi tremi smo veliko in zelo radi skupaj, se igramo, ustvarjamo, rišemo … Kot babica sem tudi kar naprej priča domačim lutkovnim ali igranim predstavam mojih vnukov, ampak to je bilo tudi že, ko je bila Ana mala deklica. Tudi ona se je kar naprej igrala gledališče s prijatelji. Včasih smo težko čakali, da bo igre konec. (smeh) Če me vprašate, kakšne modrosti jim želim predati, bi rekla predvsem to, da jim moram biti dober zgled, vse drugo pride in gre sproti,« pravi Bernarda, ki se z nasmeškom spominja, da že pred leti ni skrivala svoje velike želje po vnukih, čeprav Ane ni želela priganjati, saj se ji z otroki ni še nikamor mudilo. 64-letna Berni, kot jo ljubkovalno kličejo mnogi prijatelji, je igralka, mama in babica, vse tri 'vloge' pa opravlja z neizmerno ljubeznijo in predanostjo. In prav zato, ker je v življenju izkusila biti mama in babica, lahko primerja sebe in hčer Ano v vlogi mame. »No, tukaj sploh ni dileme, jaz sem bila bolj stroga in konservativna. Morda v primerjavi z drugimi mamami tedaj ne, če se primerjam z Ano, pa gotovo. Toliko svobodne izbire, kot je pusti ona, je jaz nisem. Za Ano sem se marsikdaj odločala jaz, pa naj je bila hrana, obleka ali šolska torba … Ana pa to prepusti otrokom. Morda bi bila danes bolj permisivna, ampak takrat sem bila prepričana, da je tako prav. In je tudi bilo. Takrat,« priznava Bernarda in ne skriva, da je pomembno, da se vrednote, kot so ljubezen, spoštovanje in empatija, prenašajo z matere na hčer in naprej do vnukov. Bernarda pravi, da ne glede na to, koliko je otrok star, povezanost med mamo in otrokom nikoli ne izgine. »Ko je otrok manjši, lahko konkretno pomagaš, ko je odrasel, pa si tam predvsem zato, da poslušaš, da ponudiš ramo in objem. Daš mu podporo, oporo. Danes je moj odnos z Ano dober. Lahko rečem, da temelji na relaciji mama–hči. Odkriti in kritični sva druga do druge. Je pa tako, da se Ana trenutno, pravzaprav že tri leta, ne ukvarja z igralskim poklicem, temveč se loteva odpiranja tem ženskega opolnomočenja, avtentičnosti, spoštovanja intuicije, svobode, strasti, spodbuja ženske, da bolj zvesto sledijo svoji ženski naravi. Želim ji vse dobro. Prebolela sem njeno odločitev in eksistencialni strah v zvezi z njeno novo potjo. Zdaj jo samo še podpiram. Njeno delo je namenjeno ženskam. Upam, da ji uspe premakniti tradicije in stare vzorce, ki smo jih vajene, in da se začnemo premikati v novo realnost.«
Mati in hči sta bili in sta si še vedno vizualno precej podobni, govorita podobno, se smejeta podobno, lahko bi celo rekli, da sta »različno stari izrezani kopiji«, tako da jima ni treba povedati, da sta mama in hči, saj se to vidi navzven in po energiji, ki jo oddajata. Ana je tudi sledila maminim stopinjam ne le v umetniškem svetu, temveč tudi kot mati. In prav materinski dan je priložnost, da se priznajo in cenijo globoke družinske vezi, ki jih Bernarda in Ana negujeta in razvijata.
