Miki Vlahovič v glasbenih vodah pluje že 34 let in prav toliko let šteje tudi skupina Victory. Ljubezen do glasbe se je, kot pravi, začela kazati že v otroških letih. »Moj vzornik je bil dedek Viktor, ki je igral violino in nastopal v tamburaškem orkestru. Imela sva prav poseben odnos. Rad sem ga opazoval, ko je igral nanjo, in pri tem neizmerno užival. Očitno imam glasbo v genih. Z dedkom naju povezuje še vse kaj drugega, ne zgolj glasba. Skupaj sva praznovala, pa ne samo velikih praznikov, temveč tudi rojstni dan, saj sva oba rojena na isti dan 25. marca, ki je sicer materinski dan, a kljub temu je v vsem skupaj nekaj simbolike.«

Miki za prelomnico v svojem življenju označuje pandemijo. »Po devetih letih se je iz tujine domov vrnil sin Mark, ki se je profesionalno ukvarjal s hokejem. Spremembe pa so se zgodile tudi na glasbenem področju. Glasbeniki smo bili namreč doma in brez dela, zato se mi je porodila ideja, da bi se preizkusil v solistični karieri, in zato sem tudi napisal svoje skladbe. Najnovejša je ugledala luč sveta prav v teh dneh. Naj ob tem poudarim, da se pri mojem sodelovanju s skupino Victory ni nič spremenilo, le da poleg tega nastopam tudi samostojno. Gre za akustične, bolj intimne koncerte za manjše število ljudi. Na teh koncertih me vedno spremlja žena Petra, ki se naših veselic sicer ne udeležuje prav pogosto. Zraven je sicer bila na silvestrovo, ko smo igrali v središču prestolnice.«

Miki o svoji Petri govori le vse najlepše. »Zaradi nje sem boljši človek in ona je nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo v življenju,« priznava. »Če ne bi spoznal nje, ne vem, v katero smer bi šla moja pot. Takrat sem bil mlad in nisem prav veliko razmišljal, pomembne so mi bile druge vrednote kot zdaj. Pri 20 letih sem imel porscheja, danes imam citroena, a lahko rečem, da sem srečnejši.« Neizmerno pa je bil srečen tudi takrat, ko je izvedel, da bo oče. »Sem temperamenten človek in sem to novico sprejel zelo glasno, v ambulanti še danes govorijo o tem,« se med smehom spominja. Prav nič drugače pa ni bilo, ko je lani izvedel, da bo prvič postal dedek. »To se je zgodilo na nedeljskem družinskem kosilu, kjer sta bila zraven tudi dedek in babica. Sin in njegova žena sta nam pokazala majhno fotografijo, a mi sprva nismo dojeli, za kaj gre, dokler babica ni rekla: 'A si noseča?' Takrat se mi je v grlu naredil cmok in zavpil sem od veselja. Vau, dedi bom, ja, prav dedi, ne stari ata, ne dedek. Vesel sem, ker bo punčka, in že komaj čakam, da jo bom lahko vzel v naročje. Letos bo pravi 'baby boom'. Kar nekaj mojih prijateljev namreč pričakuje vnuke. Se že pogovarjamo o tem, da bomo skupaj hodili na sprehode z vozički. Navsezadnje zna to biti zanimiva in predvsem koristna rekreacija. To leto bo še pestro,« v smehu pove vidno zadovoljen in srečen Miki.

Odkrit, kot je, prizna tudi to, da so bili tudi v njegovem zakonu vzponi in padci. »Tudi midva s Petro se vedno ne strinjava in se občasno celo spreva. Jaz sem bolj trmast kot Petra in kuham mulo, ne govorim. Na srečo je tako strpna, da to prenaša in poskrbi, da steče komunikacija. In v novem letu si želim prav to: da bi bilo manj mojega kujanja.«

Znano je, da pri Vlahovičevih radi dobro jedo, za to pa velikokrat poskrbi prav Miki. »Kuhanju sem se posvetil pred nekaj leti in zdaj ga obožujem. V naši družini smo dobri jedci in prav nič izbirčni. Lahko se pohvalim, da znam pripraviti odlično pico, omislili smo si tudi peč, ki se segreje do 500 stopinj Celzija in tako so pice takšne, kot morajo bit. Tudi lepinje so na račun te peči res odlične. Rad kuham morsko hrano, meso, zelo raznovrstno. Petra pa poskrbi za to, da jemo zdravo. Veliko pozornosti namreč posvetimo sestavinam, ki so kolikor se le da domače in lokalno pridelane. Sicer pa hrana sama posebej ni nič posebnega, pomembno je druženje ob hrani. To so trenutki, ko se družina zbere, ko se poveselimo in si kaj povemo.«