Rok Lunaček že vse od 11. leta naprej si je namreč želel postati kuhar. Takrat sta se namreč ločila njegova starša, in ker sta bila z dve leti staro sestrico veliko sama, se je bil prisiljen naučiti kuhati. Začel je z instantnim rižem in pripravljenimi omakami, potem pa je pogledal, kaj je v omakah, in jih začel iz na embalaži navedenih sestavin pripravljati sam. Ugotovil je tudi, da ga kuhanje sprošča, všeč pa mu je bilo tudi to, da je ustvarjalno. »Jaz sem kreativec, v osnovi sem tudi ilustrator. V nekem trenutku se nisem znal odločiti, ali bi bil kuhar ali slikar. Ko so me za slikarstvo zavrnili na sprejemnih izpitih, pa sem si rekel, da bom kuhar, vendar je bila mama proti, češ da že ne bom čebule rezal. Takrat namreč to ni bilo moderno. Kuhanje na televiziji je pomenilo dolgočasno glasbo, kuharja v belem, ki pravi: 'Narežimo čebulo …' Šele ko se je pojavil čedni Jamie Oliver, je to postalo 'kul', prej pa je bilo kuhanje za ženske. Tako da sem potem čisto po naključju prišel v band in sem bil dolgo časa žalosten, zakaj sem v njem, saj bi bil rajši kuhar. Ampak zdaj ugotavljam, da je boljše, da sem v glasbi, saj je kuharski posel izrazito stresen,« meni Rok, ki še vedno zelo rad kuha, je pa z leti postal velik perfekcionist.