Glasbena pot Nejca Ušlakarja se je začela malo drugače kot pri večini glasbenikov. »Nisem šel v glasbeno šolo pri šestih letih, temveč me je v glasbo potegnilo šele proti koncu osnovne šole. Sošolec mi je ob neki priložnosti na kitaro zaigral pesem Nisem več s tabo skupine Big Foot Mama in bil sem očaran. Oče je imel kitaro, a nanjo ni nihče igral. Ko sem prišel domov, sem jo vzel v roke in poskušal malo zabrenkati. Hitro sem spoznal, da iz tega ne bo nič, zato sem poiskal učitelja in začel obiskovati ure kitare. V srednji šoli sem se pridružil prvemu bendu.«

Ljubezen do glasbe se je stopnjevala, a kljub temu je sanjal, da bo postal pilot. »Doma sem iz Šenčurja in odkar pomnim, sem opazoval, kako so pristajala in vzletala letala. Večkrat me je naš znanec pilot Andrej izobraževal v smeri aviacije, a izpita za športnega pilota nisem naredil, saj je bil to prevelik finančni zalogaj. Naključja so želela, da sem bil ob pravem času na pravem mestu, kjer so me opazili kot kitarista, ki bi bil pripravljen igrati z bendom. Tako se je začelo in tistih, ki so me občasno povabili na svoj nastop, je bilo vse več. Sicer pa me je gotovo zaznamovalo prvo igranje s skupino Big Foot Mama. Z njimi sem nastopil v Križankah na podlagi natečaja, ki so ga razpisali in na katerem sem bil uspešen. Prav to je vodilo tudi v nadaljnje sodelovanje.«

Nejc je v preteklosti veliko igral tudi z Alyo in bendom Bečo & Company, Manco Špik, Californio, Kvatropirci, Fehtarji … »Izkušnje, na katere sem zelo ponosen, a v večini teh zasedb sem bil plačanec, tako v glasbenem žargonu pravimo tistim, ki za posamezne izvajalce ali bende igrajo kot nečlani. V meni pa je že dlje tlela želja, da bi imel svoj bend in lastno avtorsko glasbo, kar sem tudi uresničil. Ustanovili smo glasbeno zasedbo Nash. Poleg mene, ki sem kitarist in pevec, so v bendu še Miha Petrovič na bobnih, Amadej Šaršanski na bas kitari in Matej Sušnik na solo kitari.« Fantje so se odločili, da bodo izvirni in ustvarjajo avtorsko glasbo. »Na to sem še posebej ponosen, saj so skladbe res naše. Skupaj z Miho Petrovičem sva v vlogi pisca glasbe, besedil, koproducenta, le nekatere finese na koncu dodelajo drugi. Naše pesmi so v angleškem jeziku, ki mi je zelo blizu, kot žanr pa se držimo country rocka.« Glasbeniki upajo, da jim bo prihodnje leto uspelo izdati prvi album. »Težko je sicer napovedovati, a če bo šlo vse po načrtih, bo album prihodnje leto zunaj,« pravi. Za zdaj glasbene zasedbe Nash še ni mogoče slišati na kakšnem koncertu, prvi singel pa je na voljo na vseh digitalnih platformah. »Zdaj vso energijo usmerjamo v ustvarjanje, sicer pa vsi tako kot prej igramo v drugih bendih.«

Nejc ne skriva, da je njihova želja predstaviti se tudi v tujini, a se zaveda, da to ni preprosto. »Zanimivo je, da imamo na Instagramu največ sledilcev iz Brazilije, kar je res neverjetno. Ideja, da bi kaj posneli v portugalščini, pa je bolj kot ne vsaj za zdaj utopija, saj ne znam niti besedice portugalsko, jezik pa ne spada ravno med tiste, ki se ga z lahkoto naučiš.«

Kadar Nejc ni vpet v glasbo, saj poleg nastopov in ustvarjanja namenja čas tudi poučevanju kitare, se rad posveti športu. »Ne spadam med tiste, ki bi posedali po barih, raje spijem čaj na vrhu kakšnega hriba, ki so moja ljubezen. Redno hodim v fitnes, bolj intenzivno sem začel igrati tenis, včasih odigram kakšno partijo badmintona.« Na koncu pa poteši še našo radovednost in nam zaupa, da ni več samski.