Samuel Lucas igra kitaro že od šestega leta. In prav njegova prva kitara, ki je bila očetova, je razlog, da je danes glasbenik z dušo in srcem. »V Kopru sem odraščal skupaj s še dvema bratoma, s katerima se zelo lepo razumemo. Res pa je, da sem jaz srednji brat. In saj veste, kaj pravijo? Srednji vedno potegne krajšo,« v glasnem smehu prizna nadarjeni glasbenik, ki nadaljuje zgodbo s kitaro: »Moja brata nista kazala takega zanimanja za glasbo, kot sem ga sam, saj je prav glasba moja prva ljubezen. In kot trije živahni fantje smo v otroštvu vsekakor ušpičili marsikatero vragolijo, ki se ji danes smejimo. Večkrat so me tudi že vprašali, ali sem v življenju kdaj kaj ukradel. Vedno s ponosom odgovorim: 'Ne, nikoli!' Sem pa kot otrok doma na skrivaj 'kradel', no, si izposojal očetovo kitaro, da bi se učil igrati. (smeh) Ta kraja je bila sladka, saj je obrodila sadove,« pravi 52-letni glasbenik.