»Oman je bil dolgo na spisku mojih želja, navdušil pa me je dokumentarec o tej deželi, ki sem si ga ogledala pred leti. Najbolj me je prevzela narava in takrat sem si rekla, tja se bom nekoč podala tudi sama,« pravi Ines Kočar, ki je sicer kasneje na željo malo pozabila, dokler si je vendarle ni uresničila. »S prijateljico Tjašo sva se pogovarjali o zimskem pobegu nekam na toplo in odločitev je padla. Oman, prihajava.«
Pika na i
V Oman sta punci odpotovali v lastni režiji. »Tam sva najeli terensko vozilo, prenočevali sva tudi v divjini, kjer sva taborili. Morda naju je prav zato Oman navdušil na vsakem koraku. Veliko ljudi me sprašuje, kaj je bilo tisto, kar je dalo potovanju piko na i. Izpostavila bi dve stvari - naravo in ljudi. Oman ni le puščava, je veliko več. Imajo kar 3700 kilometrov čudovite obale, kjer sva se med drugim tudi potapljali in plavali med velikimi želvami. Oman ima veliko gora, skritih zelenih kotičkov in suhih rečnih strug. Te so v zgornjem toku pogosto skozi vse leto polne vode in zato so primerne tudi za kopanje. Ogledali sva si tudi eno od kraških jam, v kateri se, prav tako kot v Postojnski jami, ponašajo s prisotnostjo skoraj že izumrle človeške ribice. Sicer pa sva na tej najini avanturi na poti najbolj pogosto srečali koze, kamele in osle. Omanci se radi pošalijo in pravijo, da je teh živali že več kot ljudi.«
Ljudje so Ines še posebej očarali. »Prijazni so in vedno pripravljeni pomagati. Običajno te pozdravijo v angleščini, te povprašajo, od kod si, ti zaželijo dobrodošlico ter lepo potovanje po njihovi deželi. Denimo najin gostitelj Farisu, to so ljudje, ki ti s pomočjo računalniške aplikacije nudijo zastonj prenočevanje v njihovih stanovanjih, nama je veliko povedal o zgodovini, navadah in običajih v Omanu, pa tudi o svojem zasebnem življenju. Nobeno presenečenje ni, če te domačini povabijo na čaj in datlje. To se nama je zgodilo, ko sva se 'izgubili' nekje visoko v gorah, ko sva raziskovali in občudovali Jebel Shams ali kot se sami pohvalijo, arabski Grand Canyon.«
Barantanje
Čeprav smo v enaindvajsetem stoletju, se nekaterim zdi dokaj nenavadno, da se na tako pot podata dve ženski sami. »Niti malo naju ni bilo strah, niti za trenutek. Tudi ko sva kampirali sredi ničesar ali pa ob obali skupaj s številnimi domačini, ki se ob vikendih radi odpravijo kampirat na obalo, v puščavo ali v hribe,« pravi popotnica. Svojevrstno doživetje pa je bilo tudi okušanje njihove kulinarike. »Oman nudi res pestro kulinariko, od arabske, perzijske, indijske, ki jo pripravljajo številni priseljenci, do čisto sodobnih jedi kot so burgerji in pice. Glede na to, da ima Oman veliko morja, se na krožnikih pogosto znajde tudi morska hrana. Sama ne jem mesa, a s tem nisem imela težav, saj je mogoče dobiti ogromno brezmesnih jedi, svoj čar in poseben okus pa ji dodajo številne začimbe.«
Celoten članek je objavljen v reviji Lady, številka 13, ki je izšla 29.03.2023.
