Rok Terkaj - Trkaj nikoli ne počiva. Njegov ustvarjalni duh ne pozna meja in ideje kar vrejo iz njega. Potem ko je mojster rim včasih ustvarjal predvsem za odrasle, se v zadnjih letih več posveča otrokom. »Ko sem začenjal kariero, nikoli nisem razmišljal, da bo moje delo povezano z otroki. A ko sem pred sedmimi leti postal oče, se je moje življenje spremenilo. Tarica je najboljše, kar se mi je zgodilo, in morda je prav ona poskrbela za navdih, da vse več ustvarjam tudi za otroke.«
Projekt Repki, ki se je začel pred tremi leti, ravno v času pandemije, je skupek rapa in otroške poezije. Pri njem je združil moči z Igorjem Saksido in v tem času sta imela že deset gostovanj po Sloveniji. »Pri Repkih gre za otroško poezijo, ki se poveže s sodobnim izražanjem v rimah, z rapom in sodobno filozofijo, hip hopom … Nastalo je nekaj, kar odpre srca in oči, kar pokaže, da je poezija del otrok samih. Repki izhajajo iz knjižne uspešnice, ki je bila izdana pod istim naslovom in smo ji dodali nekaj novega, tako da zdaj lahko govorimo o zvočni pravljici. Otrokom je všeč in zelo so navdušeni, kar me res veseli,« pravi.
Na prvem mestu
Prav navdušenje ga je spodbudilo, da bodo luč sveta ugledali tudi Repki 2. »Ker je zdajšnja različica namenjena malo starejšim otrokom, je na prigovarjanje mnogih padla ideja, da naredimo nekaj še za tiste malo mlajše otroke,« pravi glasbenik, ki je, odkar je tudi sam očka, nehote spet padel v svet otroške razigranosti. »Moje prioritete so zdaj povsem druge in s prihodom Tarice se mi je življenje obrnilo na glavo, in to v pozitivnem smislu. Ker sva se z njeno mamico razšla, imava nekaj dni na teden povsem zase in počneva marsikaj. Veliko sva v naravi, rada se sprehajava, tečeva in raziskujeva. Doma skupaj kuhava in pečeva, ne da bi bila s tem obremenjena. Ne moti me, če kaj zažgeva ali če kakšna najina mojstrovina ne uspe najbolje. Čeprav sem sam vegetarijanec, svojega prepričanja ne želim prenašati na Taro, ki jé meso in ji ga tudi pripravim, če to želi. Kot vsi otroci bi tudi ona jedla velike količine sladkarij in nezdrave hrane, zato sva se dogovorila, da en dan, ko je pri meni, si to lahko privošči, preostale dni pa ne. Ne bi rekel, da sem strog očka, a kljub temu postavljam pravila. Do 18. ure zvečer je šefica ona in delava, kar ona želi, potem pa nastopim jaz in je po moje. Dobro nama gre.«
Odlični geni
Trkaj je še posebej vesel, ker ima hčerka njegove gene. »Del najinega druženja je prepleten z glasbo. Ona igra klavir in dobro ji gre, čeprav se učiva sama. Jaz sicer malo obvladam igranje kitare in klavirja, zdaj pa se učim in napredujem skupaj z njo. Če bo pokazala zanimanje za to, da bi obiskovala glasbeno šolo, ji bom to vsekakor omogočil. Nič, ampak čisto nič v življenju pa ne bo delala pod prisilo in nikoli si ne bom privoščil, da bi s pomočjo hčerke uresničeval svoje neizpolnjene ambicije, kar starši radi počnejo in to seveda ni prav. Nekateri imajo smisel, drugi ga nimajo, treba pa je vedeti, da nič ne gre na silo. Tara ima izreden smisel tudi za rime in včasih še mene preseneti. V Repkih 2 bodo gotovo tudi njene rime našle svoje mesto, kar me zelo veseli.«
Trkaj pravi, da je njegovo življenje zdaj drugačno, saj živi za dneve, ko sta s Taro skupaj. »Lepo je, ker sva z bivšo partnerico ostala v prijateljskih odnosih in si prizadevava, da delava tako, kot je za Taro najboljše. Vesel sem, da sta zmagali pamet in razum. Zanimivo je, kako se ti lahko v življenju spremenijo prioritete. Moji dnevi zdaj potekajo po ustaljenem redu. Ko se naspim, se grem najprej malo razmigat, nekaj pojem in se zaprem v studio, vse dokler ne pride Tara. Takrat se posvetim njej in imava čas drug za drugega.«
