»On je bil takrat še dijak srednje ekonomske šole v Kranju, pa tudi jaz sem še hodila v šolo in si žepnino služila na modnih brveh. In kot bi trenil, je aprila minilo dvajset let, odkar sva skupaj,« ob okrogli obletnici pripoveduje Renata.


V tem času sta prestala marsikatero preizkušnjo, od tega, ko je bil on na vrhu, do tega, ko se je spopadal z dnom. Vendar je njuna ljubezen zmagala. Ona mu je, tako kot sta si obljubila, stala v dobrem in slabem. »Skupaj sva vse premagala, oba sva dozorela in šla skozi veliko preizkušenj. Nikoli ne veš, kaj te čaka v življenju. Ovire pa so za to, da se premagajo,« je odločna temnolaska. V tem času so se jima rodili trije otroci – najstarejši Maj je star petnajst let in je od prvega septembra tako kot pred desetletji njegov oče, dijak prvega letnika srednje ekonomske šole in gimnazije v Kranju. Pridno trenira nogomet, in kot kaže zdaj, bo šel po poti vrhunskega športa. Njegovi mlajši sestri – 11-letna Gaja in 8-letna Stela – pa sta zapisani smučarskim skokom. Obe pridno trenirata in tudi že tekmujeta. »Nisem najbolj navdušena, da bi bili vrhunski športniki, saj zdaj še ne vedo, koliko garanja in odrekanja jih čaka. Vendar jih s Primožem podpirava na njihovi poti, in če se bodo odločili za to, bo pač tudi nama prav. Vsi trije z veseljem hodijo na treninge in tekme, jim pa dava vedeti, da je šola na prvem mestu. Vesela sem, da so vsi trije zelo samostojni in pridni tudi v šoli,« je zadovoljna Renata, ki pravi, da ji je zdaj, ko so otroci večji, težje kot takrat, ko so bili majhni.
Več v tiskanem izvodu Zvezd (št. 37/2016)