Draga Potočnjak, slovenska gledališka in filmska igralka, pisateljica, humanitarka in aktivistka, se vse svoje življenje javno zavzema za človekove pravice, socialno pravičnost in mir. Aprila letos je v prostorih Slovenskega mladinskega gledališča (SMG), kjer še vedno dela kljub upokojitvi, deset dni gladovno stavkala, o čemer smo poročali tudi v Jani. S tem je podprla trpeče, krvaveče in umrle palestinske prebivalce, opozorila na izraelski genocid nad njimi. Prejšnji teden je bila med govorci na Velikem shodu za mir na Prešernovem trgu v Ljubljani.
Med gladovno stavko ste pozivali k takojšnjemu slovenskemu priznanju Palestine in prekinitvi odnosov z Izraelom.
Da! To je minimum, ki bi ga morale vse evropske države uvesti takoj, ko je postalo jasno, da izraelska apartheidska oblast izvaja genocid nad Palestinci v Gazi. Poleg embarga na orožje, seveda. S tem bi osamili ne le Izrael, ampak tudi ZDA, ki igrajo na Bližnjem vzhodu zelo umazano vlogo. Vendar EU tega še zdaj ni sposobna. Namesto da bi Izrael zaradi strahotnih zločinov in v nebo vpijočega kršenja vseh postulatov pravil in idealov mednarodnega humanitarnega prava spravili na zatožno klop, ga ameriška administracija, kancler Scholz in EU-kompanija še naprej pozivajo, naj »ubija, vendar malo bolj humano«. S tem sodelujejo pri zločinih proti človeštvu.
Poleg tega ste od naše države, ki je sedaj članica Varnostnega sveta Združenih narodov, zahtevali odločno zavzemanje za ustavitev vojne in genocida. So vas slišali?
Konec avgusta smo napisali odprto pismo, pravzaprav poziv vodji slovenske misije Samuelu Žbogarju, ker smo vedeli, da bo septembra Slovenija predsedovala Varnostnemu svetu OZN in skupščini. V dveh dneh ga je podpisalo šeststo ljudi. Ni dovolj, da si človek želi svetovni mir, prenehanje vojn, konfliktov itd. V demokraciji je to željo nujno nenehno glasno izražati. Zmotno je prepričanje, da je dovolj, če gremo na volitve in bodo drugi vse opravili namesto nas. Ne, politiki, ki jo voliš, je treba ves čas gledati pod prste in od nje zahtevati boljše rešitve. Bertold Brecht je rekel, da je najhujša nepismenost politična nepismenost. Večina ljudi v demokraciji pa se še naprej hvali, da jih politika ne zanima. Takšno mišljenje je bumerang, ki te bo slej ali prej zadel v glavo.
Mar ni nadvse dvolično, da je EU uvedla številne sankcije proti Rusiji, ki uničuje Ukrajino, pri grozodejstvih, ki jih počne Izrael, pa gleda stran in jih celo podpira?
Vaše vprašanje je retorično. Seveda gre za popolno dvoličnost EU! In maščevala se bo vsem, ki niso/nismo storili, kar bi kot ljudje morali – pomagati žrtvam in trpečim. EU in z njo tudi Slovenija, vsaj dokler ji slepo sledi, ne izkazujeta minimalne človečnosti in solidarnosti s trpljenjem palestinskega ljudstva. V vojnah pridobivajo le vojni dobičkarji. Vsi drugi izgubljamo. Najbolj seveda žrtve genocidov. A tudi mi, ki ne storimo nič, da bi se jim uprli in jih jasno obsodili. Narediti bi morali vse, da bi dejavno pomagali žrtvam. To naše gledanje genocida v živo je strašljivo in nas pod težo krivde, ker ne storimo dovolj, da bi ga ustavili, spreminja. Slabi našo človečnost. Svojo krivdo potiskamo v kolektivno nezavedno, ne zavedajoč se, da bo lahko radikalno vplivala na prihodnost naših otrok. Za vse, česar nismo dobrega storili, pa bi morali, bodo plačali tudi naši otroci in vnuki.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 26. november 2024.
