Šalovci so majhna prekmurska občina, ki leži v tretjem očesu na glavi slovenske kokoške, tik ob mejnem prehodu Hodoš. Obsegajo vsega šest vasi, ključni znamenitosti pa sta poslopje starega mlina in vodnjak iz leta 1850, ki si ga, sodeč po zapisu na občinski spletni strani, »v poletnih mesecih ogleda veliko turistov, ki se lahko osvežijo s pitno vodo«. Skratka, to so mirni, zaspani kraji, v katerih vsak po imenu vsakogar pozna in še njegovega psa, prišlek, ki bi v lokalnem bifeju naročil črni čaj z mlekom, pa tvega, da se bo zapisal v vaško kroniko kot prvovrstna znamenitost.
Pa vendar so se Šalovci nedavno znašli na straneh še vedno osrednjega slovenskega časnika Delo, ki je poročalo o okrogli mizi o stanovanjski problematiki, ki je potekala na Festivalu za tretje življenjsko obdobje, kakopak v Ljubljani. Omenjenega posveta so se udeležili državni sekretar za stanovanjsko politiko na ministrstvu za solidarno prihodnost Klemen Ploštajner, spletni vplivnež/vplivni spletnež Mark Vlahovič in podpredsednik Zveze društev upokojencev Željko Kljajić; prvi je domnevno velik poznavalec tega področja, čigar znanje obsega tudi poznavanje široke palete rešitev iz tujine, ključna pa je kvalifikacija drugih dveh, da nepremičninski trg poznata predvsem kot najemnik in lastnik stanovanj. Razpravljavci so izmenjevali izkušnje, premlevali izzive in iskali rešitve, na neki točki pa je eden izmed njih postregel s podatkom, ob katerem smo zastrigli z ušesi: da na Obali, v Ljubljani in v večjih mestih primanjkuje v stanovanj, medtem ko je v Šalovcih »150 praznih hiš, ki jih nihče noče kupiti«.
Podatek naj bi podkrepil polariziranost slovenskega nepremičninskega trga in ilustriral opustošenje, ki ga je povzročila centralizacija, zaradi katere naj bi narod periferna območja že doživljal enako primerna za življenje in gnezdenje, kot je katera od Saturnovih lun; dvesto kilometrov od prestolnice je z vidika življenjskega standarda očitno že enako kot 1,3 milijarde kilometrov do Saturna. Vse lepo in prav, če ne bi bil podatek o 150 praznih kajžah v Šalovcih povsem napačen. »Kje pa!« se zasmeje nepremičninski posrednik Sašo Kuhar iz murskosoboškega podjetja ASPI Nepremičnine. »Saj ne vem, ali je v vsej občini skupaj 150 hiš.« Površina Šalovcev znaša vsega 58 kvadratnih kilometrov, prebivalstvo občine pa šteje okoli 1.300 duš.
Življenje v teh koncih res ni ravno Las Vegas, je pa človeka dostojno, pošteno in z drugimi življenji povezano življenje. Res je, da boste tukaj prej ostareli, kot obogateli – povprečna starost je okoli abrahama, kar je za sedem let več od državnega povprečja, povprečna plača pa je za petino nižja – sicer pa se lahko imate v Šalovcih prav dobro. Prostora boste imeli več kot zadosti, saj je občina poseljena zelo na redko, lahko boste po mili volji hodili na sprehode po travnikih in šümah, se družili s sosedi ter igrali fuzbal ali navijali za lokalni klub na stadionu s kapaciteto 275 gledalcev. Hej, mogoče boste lahko celo spravili na noge tisto ekološko kmetijo, o kateri sanjarite, postali samooskrbni in izstopili iz podganje dirke za košček sira, ki se mu reče plača. Otroke boste lahko vpisali v enega izmed dveh občinskih vrtcev, ko bodo dovolj stari, pa bodo šli na šalovško osnovno šolo. Služba? Najdete jo lahko v 27 kilometrov oddaljeni Murski Soboti, če ne, pa v Mariboru, Avstriji ali na Madžarskem – nič od tega ni prav daleč.
Skratka, če resnično nimate kam, potem sploh ni tako slaba možnost živeti v Šalovcih, med srčnimi ljudmi in v čistem okolju; in ko bi vas slednjič zapeljali proti tamkajšnjemu britofu, ne bi bilo na tak način oddelano življenje nič slabše, kakor če bi ga preživeli s slonokoščenem stolpu soseske Schellenburg. »Res je, da se mlajši selijo drugam, zato pa prihajajo starejši – takšni, ki so v penziji in si želijo miru,« razloži posrednik Kuhar. Znalci v Ljubljani lahko meljejo, kar želijo, a vsekakor ne drži, da bi ljudje dojemali Šalovce kot slepo črevo obstoja; selitveni prirast občine je pozitiven in je leta 2022 znašal osem ljudi na tisoč prebivalcev. Kdor je odraščal v majhnem kraju, pa tudi tisti izmed meščanov, ki so svoj čas znali ceniti šarm nadaljevanke Severna obzorja, bodo razumeli poanto.
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 43, 22. oktober 2024.
