Peklensko vroč avgustovski ponedeljek je zato kar vabil v senco gozda na Mohorju, kjer se je na pustolovščino podalo dvanajst otrok. Niso se še povsem povezali, nam je povedala Urša, kajti zbrali so se šele prejšnji dan in so se na ritem v gozdu šele navajali. Kljub temu pa so se skuštrani in bosi že stapljali z naravo ter opuščali navade in ritem ponorelega sveta. Prišli smo ravno v času kosila, zato so nas povabili, naj se jim pridružimo. Pomirjujoča energija narave nam je hitro zlezla pod kožo in tako prijetno je bilo v njihovi družbi, da sem si zlahka predstavljala, kako bi prespala v spalni vreči v eni od visečih mrež ali v indijanskem šotoru …
Vse počnejo skupaj
Z Uršo sva se namestili ob tabornem ognju, ki ga je prišel kakšen od otrok vsake toliko časa malo podrezat, da ne bi ugasnil. Tu in tam se je kateri pridružil najinemu pogovoru, kaj dodal in se spet izgubil med drevesi. »Z otroki delam v naravi že dvanajst let,« je povedala Urša. Začela sem z zelo majhnimi otroki, z nekajurnim dnevnim varstvom med tednom. Medtem ko so rasli, pa se je rodila ideja za gozdne počitnice za otroke, ki sicer nimajo toliko priložnosti biti v gozdu, v stiku z naravo in doživljati otroštvo, kot ga je večina naše generacije. Da lahko plezajo, kurijo ogenj, rezljajo, ustvarjajo in si izmišljajo, kaj vse bi še lahko počeli, ne da bi jih kar naprej vodili in nadzorovali. Začeli smo v Brišah, potem pa smo se preselili na Mohorje.«
Tam sta z Gašperjem združila moči – Urša znanje in izkušnje z delom z otroki, Gašper pa je ponudil prostor, otroke uči rokodelskega znanja, pozna divjino tam okoli in nasploh skrbi, da vse teče, kot je treba. »Vse počnemo skupaj. Otroci sodelujejo pri kurjenju ognja, kuhanju, pomivanju posode, hodijo na izvir po vodo. Ne silimo jih v opravila, vsak naredi tisto, kar želi, hkrati jim dovolimo, da so samostojni. Glavno vodilo tabora niso vodene aktivnosti, temveč prosta igra. Počnemo stvari, ki si jih otroci želijo. Če si želijo izdelati lok, ga naredimo, moja hčerka Ina recimo vodi delavnico izdelovanja zapestnic iz makrameja, nekaj deklet si je iz palic izdelalo vilice in so potem z njimi jedle solato. Vsako leto gremo na izlet do sotočja z Iško, brodimo in se kopamo po njenih tolmunih, si naredimo ogenj ter si kaj spečemo. Ves dan tako preživimo v divjini, kjer praviloma ne srečamo nikogar. Lani smo delali pravljični labirint. Gašperjeva ideja je narediti različne postojanke tod naokoli. Malo nižje od nas je odmrl hrast, v katerem smo lani izrezljali medvedovo glavo, nanj smo navezali del ogromne jelenove čeljusti, ki smo jo našli v Iški. Veliko ustvarjamo z materiali, ki jih najdemo v gozdu.« Z lesom dela predvsem Gašper, ki je prinesel kose lipovega lesa, iz katerega so si otroci po njegovih napotkih sami izrezljali žlice. »Spodaj pri domačiji je staro vaško šolsko igrišče, ki ga skoraj nihče ne uporablja, pa potem mi včasih organiziramo tekme z vaščani.«
Pravil je zelo malo
Urša pravi, da imamo v življenju že tako toliko pravil, po katerih se moramo ravnati, da se spontanost vsem prileže. Nekaterih napotkov pa se zaradi varnosti otroci vseeno morajo držati. »Prvo je, da dokler se ne dogovorimo drugače, gredo lahko tako daleč, da še vidimo drug drugega, da se ne izgubijo. Imamo dva zvoka, ki ju morajo upoštevati. Eden je indijanski krik, ki pomeni, da se moramo vsi zbrati, ker imamo kosilo, večerjo, zajtrk ali kam gremo. Drugi je tuljenje, podobno volčjemu, ki ga uporabljamo, da z njim drugim oznanimo, kje smo. Vsi lahko uporabljajo orodje – nože, sekire, vendar mora vsak otrok pred tem skozi šolo varne uporabe tega orodja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 34, 20. avgust 2024.
