Matej Pečovnik dobro ve, o čem govori, saj ima z rakavim obolenjem osebno izkušnjo. Pri 25 letih je dobil diagnozo Hodgkinov limfom. Svet se mu je zamajal, ne pa tudi podrl. Po težkem in napornem zdravljenju je raka premagal, tisti dan, ko je izvedel, da je zdrav, pa praznuje kot svoj drugi rojstni dan. Ob bolezni je spoznal, kako pomembno je imeti pomoč bližnjih in nekoga, ki ve, kaj preživljaš, zato je še z dvema prijateljema ustanovil Slovensko onkološko društvo za moške OnkoMan. To poleg ozaveščanja o raku in skrbi za svoje zdravje poskrbi tudi za stik z ljudmi, ki so bolezen in zdravljenje izkusili na lastni koži.
Koliko so moški poučeni o raku, njegovih simptomih in zdravljenju?
Zelo različno. Še vedno srečujem ljudi, ki sploh ne vejo, kaj je onkološka bolezen. Sliši se neverjetno, a je res. Na nas pa se moški obrnejo praviloma takrat, ko se z njo že srečajo. Pravim, da moraš imeti malo smole v življenju, da nas potrebuješ, a ko nas, je zelo pomembno, da obstajamo.
Marsikdo društvo Onkoman in movember povezuje predvsem z rakom prostate. Vi pa pokrivate vso paleto onkoloških obolenj.
Res je. Novembrska akcija ima vsako leto drugo vsebino. Najprej smo opozorili na raka pljuč, nato raka mod, potem na raka prostate, ki je bolezen malo starejših moških. Pri njih smo akcijo izvedli s pomočjo mlajev, ki se ponavadi postavljajo ob 50-letnici. Letos naši plakati pravijo »Sranje«. Ne (samo) zato, ker imamo radi drugačne, zanimive in malo provokativne akcije. Opozarjamo na raka prebavil, ta pa se najprej pokaže na blatu. Obenem pa to rečeš, ko izveš za diagnozo. Tisti, ki hitro reagira na neprimerno sranje, ima več možnosti, da raka pozdravi, zato je to tudi naš letošnji slogan.
Za rakom zbolevajo tudi mlajši moški.
Rak mod je izrazito bolezen mlajših moških. Za njim najpogosteje zbolijo moški, stari med 18 in 35 let, vendar pa se pojavlja tudi pri moških med 45. in 55. letom. Še posebej na mlade smo naslovili akcijo 30 sekund na mesec vam lahko reši življenje, ki ozavešča o pomembnosti samopregledovanja. Ker je to generacija, ki živi hitro in je stalno zaposlena, smo za oglase našli trenutke, ko nimajo drugega dela – s plakati na javnih straniščih, med nogometno tekmo ali filmom.
Čeprav ozaveščevalne akcije najbolj opazimo, pa so le del tega, kar počne vaše društvo.
Zelo pomembna je tudi medsebojna podpora, nasveti, pojasnila. Na nas se obračajo predvsem tisti, ki jih čaka zdravljenje, pa bi radi vedeli, kaj lahko pričakujejo. Pa tisti, ki se že zdravijo in bi radi slišali izkušnje drugih z isto boleznijo ter morda kak nasvet, kako smo si pomagali pri različnih težavah. Kaj smo lahko jedli, koliko smo se lahko gibali, koliko časa smo potrebovali, da smo si opomogli od kemoterapije, in podobno. Zdravniki lahko povejo stvari iz svoje strokovne perspektive, mi pa lahko povemo, kako se kemoterapija ali radioterapija čuti, kaj se med zdravljenjem dogaja, kakšne posledice ima. Pogovor o vsem tem ne da le informacij, temveč tudi občutek, da nisi sam, da se da bolezen premagati. Obenem pa je o zdravju in boleznih moških treba govoriti tudi zato, ker moški potrebujemo malo več, da se nas »premakne«.
