Na prvi pogled se zdi preprosto – napitnine puščamo natakarjem, taksistom, postreščkom v hotelu, ki nam odnesejo prtljago v sobo, pa pri frizerju, kozmetičarki ... Nekateri jih ob odhodu pustijo tudi v hotelski sobi za sobarico. In tiste, ki jih ne, včasih spomni kar osebje – dan pred odhodom je postelja nenavadno skrbno postlana, včasih celo potresena s cvetnimi lističi. In včasih je priložena ovojnica, ki daje vedeti, da pretežno nevidni palčki, ki čistijo sobe, ne pričakujejo kovancev, temveč bankovce. Načelno se napitnina daje ljudem v slabo plačanih poklicih, saj je zanje pomemben del dohodka.
Potem je tu pravilo, ki pravi, da se lastniku lokala ne daje napitnine – ampak včasih ne veš, kdo je lastnik. Nekoč sem ženski, ki mi je v hotelu stregla pri večerji, hotela dati napitnino, pa je rekla, ne, hvala, jaz sem lastnica. Juho mi je prinesla, kako naj vem, da ima hotel! In kako veš, ali je ženska, ki ti je uredila pričesko pri frizerju, lastnica lokala ali samo uslužbenka? Je pa res, da večina lastnikov ne komplicira in napitnino z veseljem vzame. Moja frizerka pravi, da napitnina nikakor ni splošna navada.
In če se zapleta že doma, kako izrazito nepreprosto je šele na potovanjih!
Vsega so krivi Angleži
Oni so začeli, res! V 16. ali 17. stoletju, ko so plemiči, ki so bili na obisku, služabnikom gostitelja ob odhodu podarjali manjše vsote. V ZDA so navado uvozili v 19. stoletju, ko so hodili premožni Američani na dolga potovanja po Evropi in domov prinesli dajanje napitnin. In tako se je širilo po svetu – študentje, ki so študirali v tujini, poslovneži na službenih potovanjih in turisti so dajanje napitnin uvozili v svoje domače dežele, kjer prej morda tega sploh niso poznali.
Da bi bilo še več zmede, se navade spreminjajo – v azijskih deželah, na primer, kjer so bile napitnine marsikje povsem nezaslišane, se odnos do njih počasi spreminja. Po drugi strani pa tam, kjer so jih sicer vajeni, a so bile vedno razumljene kot nekaj prostovoljnega, počasi postajajo obvezne. Načelno so sicer še vedno prostovoljne, a tisti, ki jih ne dajo, so deležni grdih pogledov. In včasih slabše postrežbe.
Francija: Francozi, večni inovatorji, so leta 1955 sprejeli zakon, da se v restavracijah napitnina vključi v ceno. »Service compris« pomeni, da je postrežnina že vključena in da zatorej ni treba dati napitnine. Kar pa ne pomeni, da je dajanje napitnin povsem izginilo – če so gostje zelo zadovoljni, lahko še vedno kaj primaknejo. Vključevanje postrežnine v ceno, ki se je potem razširilo tudi v druge dežele, pomeni, da so dohodki natakarjev manj odvisni od dobre volje gostov. Raziskave pa kažejo, da so mladi Francozi vedno manj naklonjeni dajanju napitnin – mnogi pravijo, da nikoli ne dajejo napitnine. In takih je vsako leto več.
Danska: na Danskem – pa tudi v Skandinaviji na splošno – napitnine niso običajne. Visoko razvita socialna država pomeni visoke dohodke in velikodušno socialno podporo, kar zagotavlja brezskrbno preživetje tudi ljudem v slabše plačanih poklicih, zato niso odvisni od napitnin. Za najodličnejšo postrežbo jo lahko sicer še vedno pustite, največkrat pa povsem zadostuje, če račun zaokrožite navzgor na najbližjo okroglo številko.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 26, 27. junij, 2023.
