Tekala je po vaškem travniku. Njene nogice so ovirale visoke trave. Padala je in se pobirala, v rokah pa je čvrsto držala že zmečkan šopek marjetic. Za mamico. In ona je počasti  hodila proti njej z razprtimi rokami. Mala Ana se je že videla v objemu mamice, ko se je – zbudila.
Sama. Že nekaj let je popolnoma sama. V hiši, kjer so pred mnogimi leti živeli tudi njena mamica pa brat, dedek in babica.

Nikogar ni več. Pa tudi elektrike ni več v njej. V njej nima ne radia ne TV.
Spomini pa so ostali. Res, da so nekateri že malce zbledeli, ampak so. In o njih tako zelo pogosto sanja. 
Najpogosteje o mamici. O tistem njenem lepem obrazu, zbeganem pogledu,  njenih dolgih, mehkih laseh. Toda nikoli ji ne uspe priklicati v sanje njenega objema, tople dlani, mehkega naročja. Nikoli. Začela se je vpraševati, zakaj. Česa ne ve. Zakaj ji je zbledel spomin na rano otroštvo, ko je bila še ob njej. Njena mama.
Velikokrat pa jo zbujajo moraste sanje. Kričanje, zmerjanje in jok. Veliko joka. Jokala je mamica, in ker je videla jokati njo, je jokala tudi sama. Tako pogosto. Tudi zdaj je vse prevečkrat  blazina razmočena od solz.
Ko sta bila babica in dedek še živa, sta ji govorila, da ima njena mamica zmanjšane življenjske sposobnosti. Umno rečeno. Te besede je razumela šele z leti. In dejala sta ji, da ni sposobna skrbeti zanjo in za njenega brata. Da bosta vse postorila onadva. Vse, kar bosta lahko, da bo Ana zaživela drugače kot njena mama.  Pravila sta ji, da si želita biti ponosna na Ano, na njeno mamico pač nikoli nista mogla biti. Pa jo zopet objame spomin.
Mama je tekla z dvorišča. Morala je biti še zelo majhna. In nekje v njej je ostal tisti topli občutek – moja mamica.
In tako se je po nekaj dneh odsotnosti mamica vrnila domov. S seboj je pripeljala lepega, postavnega moškega. So dejali, da je njen očka. Hitela je v mamin objem, pa jo je dedek ustavil. Kričal in zmerjal je njeno mamico ter tistega moškega. Pograbil je celo orodje, sama pa se je trgala iz njegovega prijema, hotela je k mamici. Takrat jo je videla zadnjikrat.
Odšla sta, pravzaprav sta tekla z dvorišča. Mamica in njen postavni spremljevalec. In odtlej  se je njeno življenje spajalo z zelo strogim dedkom pa plašno babico in bratom.
Delala je na kmetiji, pomagala babici in dedku, ki sta postala njena starša. In se igrala z bratom, ta je bil tudi njen vzgojitelj, saj je bil fant in še sedem let starejši od nje. Ni ji bilo hudega. Zvečer so molili, sem in tja ji je, dokler ni znala brati sama, brat prebiral pravljice. Nikoli ni bila lačna in tudi oblačilca ter obutev je imela. Resda od Rdečega križa, ampak imela jih je. In ni se dosti razlikovala od sošolk. Po zunanji podobi že ne. Le po tem se je, da so ji otroci večkrat govorili – ti pa nimaš mame, pa tudi očeta ne, kajne? Uh, kako jo je včasih stisnilo pri srčku. Bile so govorilne ure, šolske prireditve. Nastopala je, vsi so prišli, le njenih ni bilo. Pa bi tako zelo rada pokazala, kaj vse zmore in zna.
Pekel. Tam nekje, daleč od svojih deklice in dečka, pa je mamica objokovala svojo usodo. Res se je rodila malce drugačna od preostalih. Ampak je čutila. Čutila ljubezen v svojih najstniških letih. In ta ljubezen je postal Toni. Njen prvorojenec. Toni je ostal, ljubezen je odšla. In v svoj rojstni dom je prinesla sramoto. Ni bilo dneva, da ne bi poslušala, da je ničvrednica. Karkoli je napravila, je bilo narobe. In večkrat sta ji njena mama in oče preprečila vzgojo Tonija. Imela je primanjkljaje, toda svojega otroka je imela neizmerno rada.
Našla si je delo, skrbela, kolikor je pač lahko, za svojega Tonija. Imel je že sedem let in pogumno je zakorakal v šolo.
Takrat je spoznala Poldeta. Bil je lep fant in z njim si je želela ustvariti družino. Zato sta začela ustvarjati svoj novi dom. Tako zelo si je želela, da bi k njej, v mir, prišel tudi njen mali Toni. In zgodilo se je, da njen novi dom še zdaleč ni bil to, ko je bila že visoko noseča.
In v domačo hišo je prinesla že drugo sramoto.
Ano. Majhno, predčasno rojeno deklico. Najbolj je bil sestrice vesel Toni. Saj je je bila tudi mamica, toda njeno življenje je bil en sam pekel. Noč in dan so jo preganjali lastni starši. Bila je tudi tepena. Večkrat. In pred očmi svojih otrok.  Hrepenela je po družini, ki si jo je tako želela ustvariti z dokončno ljubeznijo. Pa z otrokoma Tonijem in Ano. Toda nasilje nad mlado mamico je bilo tako silovito, da ni več zmogla.  Odšla je, pravzaprav je v Aninem zapisu spomina – zbežala. Skupaj s Poldetom.
Prepozno.  Odtlej je ni več videla. Pa je tako hrepenela po njej. Dojela je svoje neizsanjane sanje. Mamica jo je morala zapustiti – ni bilo objema ...
Na povsem drugem koncu naše domovine Anina mama bije zadnji boj za življenje.
Le da Ana tega ne ve.

Neozdravljivo bolna je. Pravijo, da jo je bolezen napadla zato, ker je morala prekiniti stike z lastno družino, ker ni smela na obisk k svojima otrokoma. Danes je prepozno. Otroka sta odraščala pri starih starših in poslušala njune zgodbe. In zanju sta starša dedek in babica.
Ana in Toni sta dedka imenovala ata, babico pa mama. In vsi so dejali, da je Ana  podobna – svoji mamici. Le dedek in babica tega nista hotela slišati.
Leta so tekla, Ana je zahajala že v šesti razred osnovne šole, ko je najprej hudo zbolel dedek. Bil je res invalid in kar nekaj let je bolehal. Toda nenadoma je postal povsem nemočen. Kmalu zatem je umrl.
Ana ga je imela rada. Neizmerno rada. Bil ji je kot očka. Pa saj zanjo je predstavljal  lik očeta, ker pravega očka nikoli ni imela priložnosti spoznati.
Ko so pokopali dedka, je zbolela še babica.  Tudi neozdravljivo. In bolezen se je vlekla in Ana je prevzela vse dolžnosti oskrbe babice. Z veseljem, saj se je nenehno zbujala v strahu, da bo izgubila še njo. Komaj leto za dedkom so pokopali še babico. Ani se je zrušil svet. Kaj sedaj? Brat ji je sicer obljubil, da ji bo pomagal, da bo skrbel zanjo.  A kaj ko je tudi njega življenje povabilo v svet. Odšel je za svojo ljubeznijo. In Ana je to razumela.

Sama. Nenadoma je ostala povsem sama. V njeno zgodbo je stopil center za socialno delo. Ponujal ji je rejniško družino. Ni želela niti slišati, ni sprejela pomoči. Odločila je, da bo ostala sama. Končala je osnovno šolo in se vpisala v srednjo. Med tednom živi v dijaškem domu, ob koncih tedna pa se vrača v svoje bivališče. Ki komajda še je to.
Na stari domačiji pušča streha, okna je načel zob časa. Vsa hiša je potrebna korenite prenove in vzdrževanja. Medtem so ji celo izklopili elektriko, ker ni bilo plačnika. Anina štipendija ne zadošča niti za plačilo dijaškega doma, kje so šele drugi stroški.
Pozimi je bilo še najhuje. Pravi, da ni imela sredstev za nakup kurjave. Pa tudi elektrike ni bilo. Skrila se je pod odejo in z baterijo ter knjigami v rokah preživela konec tedna. Ne, za hrano ni imela, ker ji preprosto zmanjka denarja.
Njeno mlado življenjce je eno samo pomanjkanje.
Najprej družine, ljubezni, sprejetosti, sredstev za poplačilo dolgov. Nima več oblačil, ki bi bila primerna zanjo, problem je tudi obutev.
Nima ne televizije ne radia – si pa tako zelo želi računalnik. Nujno ga potrebuje, če hoče slediti šolskemu programu. Ima pa cilj in ve za pot – bo uspešna pravnica. Pa četudi bi morala ostati povsem brez hrane.
In morda, morda bo celo – enkrat našla stik z mamico.
Sama  pravi, da potrebuje čas.

 Prostovoljne prispevke za pomoč Ani lahko nakažete na TRR: 0201 2002 0297 991, sklic 2009129, humanitarna pomoč Ani, naslovnik ZPM, Proletarska 1, Ljubljana (vse zgodbe nam s skupno željo pomagati posredujejo pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije), s pomočjo se lahko obrnete tudi neposredno na ZPMS, tel. (01) 5443-043, 5442-042.