Če psa pred odhodom na morje ne zaščitimo pred srčno glisto, lahko zboli za dirofilariozo. »Ta bolezen lahko prizadene številne vrste sesalcev, vključno s psi, mačkami in dihurji. Prenašalec je komar, odrasli zajedavci pa so gliste, dolge do 30 cm, ki se naselijo v pulmunalnih arterijah, žilah, ki iz desnega srčnega prekata dovajajo kri v pljuča. Ob hudi invaziji se naselijo tudi v desno stran srca, izjemoma drugod po telesu. Od domačih živali najpogosteje zbolijo psi. Mačke so bolj odporne in zbolijo redkeje, vendar ima bolezen pri njih hujši potek. V Evropi obstaja nevarnost okužbe v Mediteranu, v Sloveniji je omejena na Primorje,« pojasnjuje Rado Zajc.
V psu lahko živijo do sedem let
»Vir okužbe so živali, okužene z odraslimi samicami in samci srčne gliste, ki se razmnožujejo. Po krvnem obtoku začnejo krožiti mlade razvojne oblike, tako imenovane mikrofilarije, ki so pomemben člen v razvoju. So vir okužbe za druge živali, poleg tega so pomembne v diagnostiki bolezni, ker jih najdemo v krvi. Med sesanjem krvi okužene živali komar posesa tudi mikrofilarije, ki se v njem razvijejo do kužne oblike v približno dveh tednih, če okoljske razmere to omogočajo. Med sesanjem krvi zdrave živali komar nato v njen krvni obtok zanese zrele mikrofilarije, te pa se pri psu razvijajo naprej in se v treh do štirih mesecih naselijo v pljučnih žilah, kjer dozorijo v odrasle parazite. Razmnoževati se začnejo približno šest do sedem mesecev po okužbi. Odrasle srčne gliste živijo približno pet do sedem let v psu in dve do tri leta v mački.«
Od blagih simptomov do odpovedi srca
»Število odraslih parazitov v okuženem psu je različno, od enega do dvesto. Ti povzročijo, da se stene pulmonalnih arterij zadebelijo, se vnamejo in postanejo neraztegljive. Zaradi oteženega pretoka mora srce črpati skozi njih kri z večjo močjo. Vneto je tudi pljučno tkivo. Intenzivnost kliničnih znakov je odvisna od števila parazitov, trajanja okužbe, imunskega odziva psa in telesne aktivnosti. Prizadeta so lahko tudi jetra, ledvice in rdeče krvničke. Pri blagi okužbi je pes lahko brez kliničnih simptomov, lahko pa se zadeve zakomplicirajo. Takrat pri psih opazimo simptome, kot so nezmožnost intenzivne telesne aktivnosti (največkrat opaženo pri delovnih oz. športnih psih), izguba telesne teže, oteženo dihanje, v najhujših primerih pa tudi odpoved srca s pripadajočimi kliničnimi simptomi (ko pride do te stopnje, lahko sledi smrt psa).«
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 19, 09. 5. 2023.
