Skratka, želodec ne sešteva kalorične vrednosti živil, ki jih pogoltnemo, in sporoči možganom, da je dovolj, ampak to stori na podlagi teže živil. Hranilno vrednost meri šele pozneje – in reakcija je lahko dokaj nenavadna. Če pogoltnemo pol kilograma brokolija, bomo hitro lačni, ker se 150 kalorij zelenjave pač hitro presnovi. Če pa vam uspe pogoltniti pol kile mlečne čokolade ali kilo sladoleda (in mnogim uspe), kar je 2800 kalorij, se lahko zgodi, da boste kmalu še bolj divje lačni kot po praznem brokoliju. Vam kmalu vse razložim.
Kdaj smo siti? Koliko moramo stlačiti vase, da želodec sporoči možganom »dovolj je«, ti pa nam blokirajo apetit? Če gledaš ljudi pri jedi, se vedejo zelo različno. Otroci, ki imajo nenavadno radi govejo juho z rezanci, po dveh krožnikih običajno končajo kosilo. Ne morejo več. Ker mame to vedo, jim druge porcije priljubljene juhe nočejo dati. Ljubitelji mesa na žaru so sposobni v zelo kratkem času pojesti veliko zrezkov, klobasic in čevapčičev, za šopsko solato jim potem zmanjka prostora v želodcu. Gre res za prostor?
Niti ne, je že pred dvajsetimi leti zapisala dr. Barbara Rolls, ki je letos še dodatno pojasnila svojo teorijo, o kateri nismo skoraj nič vedeli. Gre preprosto za to: želodec ima očitno nekakšno tehtnico, ki stehta količino hrane (ne pa kvalitete). Ko dobi svoj odmerek, sporoči v možgane, da je zaenkrat dovolj. Preprosto povedano: če jemo kalorično revno hrano z velikim obsegom (kar je predvsem zelenjava in manj sladko sadje), bomo hujšali, če pa pojemo isto količino kalorično bogate hrane, se bomo seveda redili.
Seveda gre za osnovni problem pri vsakem hujšanju: kako brzdati lakoto. Kako preprečiti, da ne bomo v navalu ihtave požrešnosti pojedli v enem obroku kalorij za dan ali celo dva? Rollsova nam daje preprost recept: v hrani, ki jo jemo, naj bo čim več vode, energijska gostota pa naj bo čim manjša. Pravi, da telo zahteva vsak dan približno enako težo živil, in če tega ne bo dobilo, bo sprožilo reakcijo neustavljive lakote. Kaj to pomeni, dobro vemo – v tem primeru se obnašamo kot narkomani, ki hočejo za vsako ceno čim prej do svojega odmerka. Vržemo se na mastne in sladke energetske bombe – in s hujšanjem spet ni nič.
Več v reviji Zarja Jana, št. 19, 10.5. 2021
