Petek, 27. marec
Nujni varovalni ukrep – ograja?!
Ta teden so me že trije ljudje vprašali, ali bomo z orožjem branili njivo, ko bo obrodila. Američani samooskrbo razumejo tako, da so pri njih trenutno najdaljše vrste za orožje, municijo in toaletni papir. Torej, sedeli bodo v svojem bunkerju na kupu svojih konzerv in toaletnega papirja, ki ga bodo branili z arzenalom orožja. Tako kavboji razumejo samooskrbo.
Za primerjavo, iz Srbije sporočajo, da jim je zmanjkalo kvasa. Kaj menite, kje imajo več možnosti za preživetje?
In kako bo s samooskrbo pri nas? Naš »hišni svet« je zasedal tudi v zvezi s tem. Dobra novica je – imamo dovolj obdelovalne površine, da bi, ob dodatnem naporu seveda, to leto dvignili svoj delež samooskrbe zelo visoko. Če se pravočasno dogovorimo s prijatelji na obali za skupni pridelovalni načrt, si bomo presežke na koncu izmenjali in s tem bo stopnja samooskrbe še višja. Olivnega olja na Gorenjskem (za zdaj) ne pridelujemo, zato menjamo jabolka, maline in borovnice za olje, kakije in citruse.
Slaba novica je, da je večina naših obdelovalnih površin stran od hiše in ob cesti, po kateri se vije nepretrgana kolona lokalnih sprehajalcev.
Za zdaj še ne hodijo sprehajat kužkov z nakupovalnimi vrečkami in košarami, kot slišim, da je v navadi na obrobju Ljubljane, vendar se tudi to lahko hitro spremeni. Kadar delamo na tem vrtu, nas dobesedno vsak drugi vpraša, zakaj se toliko »matramo«, če nam bodo drugi vse pobrali. Da sem še natančnejša, od desetih ljudi le eden pokomentira, »o, kako lepo ste to uredili«, devet pa nas svari pred nepridipravi.
Zanimivo, nikoli mi še ni prišlo na misel, da bi kakšnemu sosedu rekla: »Škoda da to sadite, saj vam bodo drugi vse pobrali.« Od kod jim takšna misel? Modreci pravijo, da se ne moreš spomniti nečesa, česar nimaš v sebi.
V 55 letih življenja sem nenehno poslušala, da sem naivna, da preveč verjamem v ljudi. Še lastni oče me je poskušal za življenje opremiti z modrostmi tipa »optimist je le pesimist brez izkušenj«. No, menim, da sem doslej že nabrala precej kilometrine, pa je odstotek mojih slabih izkušenj z ljudmi zanemarljivo majhen. Ravno obratno, vse, kar je dobrega v mojem življenju, je prišlo iz zaupanja.
Vseeno pa je tema vredna premisleka. Bomo postavili ograjo? Kakšno? Kako visoka mora biti, da je nepridipravi ne preskočijo? Bomo nabavili psa? Postavili kamere? Dejansko so vse ograje, ne glede na to, ali so visoke meter ali tri, le obvestilo za živali in ljudi, kje je meja. Delujejo na 95 odstotkov ljudi, 5 odstotkov pa bo vedno našlo način, da jih preskoči. Kako potem obvarovati pridelek, za katerega bomo garali vso sezono?
Naravna rešitev je najboljša rešitev. In kako se narava varuje pred nepridipravi? Zelo preprosto, tako, da nikoli ne daje »vseh jajc v isto košaro« in jih ne postreže naenkrat. Jurčki ne rastejo v vrsti, mar ne? In ne zrastejo vsi hkrati.
Torej, če so vse solate ali paprike v dolgi vrsti na njivi in dozorijo na isti dan, ima nekdo veliko od tega, da jih ravno takrat pride pobrat. Če pa rastejo sem in tja, ene so zrele, druge pa ne, se bo moral veliko sprehajati, imeti veliko časa in dobro poznati botaniko, da bo med vsem, kar raste na naših gredah, našel to, kar si želi.
Kdor res zna prepoznati kumino in črno kumino, krebuljico ali jacon, mizuno ali pak choi, jih verjetno že sam goji in ne bo hodil rabutat na naš vrt. Drugi pa pojma nimajo, za kaj gre, in pred njimi smo varni.
Mogoče bi koga premamile jagode in maline, zagotovo pa se ni treba bati, da bi se zelo trudili pobirati joste in kosmulje. Tisti, ki bi rad nabiral naše borovnice, pa si bo moral vzeti precej časa, ker imamo skoraj divje sorte, pri katerih z vsakega grma lahko oberemo le nekaj sadežev na dan, in zato še sama potrebujem pol ure, da napolnim eno skodelico.
Torej – sklep »hišnega sveta« je: saditveni načrt bomo prilagodili situaciji in prihranili denar za ograjo za kaj pametnejšega.
***
Sobota, 28. marec
Po 16 dneh prvič v trgovino
V resnici še ni bila nuja, vendar sva začela razmišljati, da bo mogoče čez dva tedna to opravilo bolj komplicirano. (No, priznati moram, da sem bila že malo firbčna, kako so videti police trgovin.)
Opremila sva se, kot da bi bila v Kongu sredi epidemije ebole – maske in rokavice + oblačila, ki jih bomo po vrnitvi pustili v kleti nekaj dni. Občutek v trgovini je bil čudna mešanica povsem normalnega in srhljivega. Povsem tiho je bilo, brez »razveseljive« glasbe iz zvočnikov. Gospa, ob kateri sem zapeljala voziček, je kar odskočila stran. (Ups, tega z upoštevanjem razdalje se res moram naučiti). Skoraj vsi z maskami. S seznami v rokah. Razkužila na vsakem koraku.
Na policah pa res ni bilo čutiti kakšnega pomanjkanja (če ne štejemo polic s čokoladami in piškoti, paradižnikovo omako in toaletnim papirjem). Tega misterija, zakaj ljudje kopičijo zaloge toaletnega papirja, res ne razumem. Mogoče bi nam moral kdo iz muslimanske skupnosti razložiti, kako vzdrževati visoko raven higiene brez enega samega listka papirja!
Po povratku smo vse kupljeno pustili v kleti za tri dni. Na srečo so temperature v kleti prav »hladilniške« in se mi ne bo treba ukvarjati s pranjem in dezinfekcijo.
Več v reviji Zarja Jana št. 14, 7. 4. 2020
