Petek, 13. marec
Dan, ko je razglašena epidemija
Danes so bile trgovine bolj polne kot na črni petek in so mnogi trgovci ustvarili promet desetletja. Verjetno je v tej gneči potekala tudi izmenjava virusov desetletja. Še dobro, da se je moje obdobje dopolnjevanja zalog končalo že včeraj in da mi naslednjih 14 dni zagotovo ne bo treba v nabavo.
Te dni sem hvaležna svoji pokojni babici, pri kateri sem preživljala otroštvo, ker zaradi slabega zdravja nisem bila za v vrtec! Že tam so mi privzgojili spoznanje, da shrambe z žiti, maščobo, medom, jajci in domačimi shranki ne potrebujemo le v obdobju izrednega stanja.
Babica mi je že takrat razlagala, da pri njih druge svetovne vojne niso niti opazili in da niso mogli razumeti, ko so iz mest prihajali ljudje, ki so bili pripravljeni dati zlate prstane za vrečo moke.
Ko gledam, kaj ljudje nakupujejo, ugotavljam, da denar ne more nadomestiti zamujene »domače naloge« s področja vpliva prehrane na zdravje.
Zakaj vedno zmanjka paštet, gotovih jedi, testenin in paradižnikove omake? Vozički so se danes šibili tudi od zavojev trajnega mleka in seveda pločevink s pivom. Kot da bi vsi šli na kampiranje ali v atomska zaklonišča, ne pa domov. Je res toliko ljudi, ki ne znajo nič skuhati?
Verjetno se ljudje ne zavedajo, da prav s takšno hrano, ki je za telo bolj mašilo kot živilo, le otežujejo delovanje svojemu imunskemu sistemu. Škrob, gluten, trajno mleko, predelane mesnine in sladkarije so največji saboterji naših imunskih celic. Zakisajo in zasluzijo nas ravno toliko, da telesa postanejo čudovito gojišče za različne patogene.
Zanimivo je, da na policah ni zmanjkalo začimb, fižola, ješprenja ... Na srečo tudi na poljih ne bo zmanjkalo kopriv, regrata, čemaža, trpotca ...
Naredila sem tudi hitro inventuro v shrambi. Zaloga vložene pese, zelja, pesta iz bazilike, krebuljice, rukole, peteršilja in čemaža bo zdržala nekaj mesecev, četudi bi ob tem jedli le še krompir ali kašo. Času primerno pa smo kot izredni ukrep le izkopali korenine hrena, ki bodo obvezno »prehransko dopolnilo« v teh dneh.
Ker je danes dan za cvet, sem zasejala več kot 50 sadik kapucink. Ponavadi jih dajem naravnost na vrt, tokrat pa želim, da zrastejo čim prej, kajti njihovi listi so, podobno kot hren, odlično naravno protimikrobno sredstvo. Ko zmanjka svežega čemaža, lahko začnemo uživati liste in cvetove kapucink. Odlično se obnesejo tudi v pestu. Te dni smo pojedli staro zalogo pesta iz kapucink z indijskimi oreščki, zato pospešujem letošnjo pridelavo.
Sobota, 14. marec
Čas je za droži
Nakupovanje kruha se mi ne zdi več pametna ideja. Dejansko lahko v obdobju epidemije postane eno najbolj tveganih živil, ker ga ne moremo oprati ali dezinficirati pred uporabo – vanj pa lahko kihne ali se ga dotakne cela vrsta ljudi, ki sodeluje pri njegovi distribuciji. (Kdor ga bo kupoval, naj ga pred uporabo da za kratek čas v pečico ali iz njega naredi opečenec).
Torej, čas je, da ponovno nastavim droži! Pred nekaj leti sem redno pekla z njimi in ugotovila, da imajo le eno pomanjkljivost – kruh je preveč dober in se ga preveč poje, kar se (še vedno) pozna tudi na moji »zalogi telesne teže«. Moj dragi pravi, da sem krizo dočakala odlično pripravljena.
Zdaj pa je spet čas za domači kruh. Droži je najlažje narediti iz neoksidirane (sveže zmlete) polnovredne moke. V takšnih časih se pokaže, da je bila naložba v mlinček na kamne strateško modra odločitev. Dve žlici kamutove in pirine moke bo dovolj za začetek. Zmešala sem ju z malo mlačne vode in zdaj kot mačka mlade prestavljam ta kozarec povsod, kjer je temperatura med 20 in 30 oC. Če bo drožem prehladno ali prevroče, se lahko razvijejo kisline, ki jih ne maram. Skrivnost nežnih in ne prekislih droži je ravno v tem, da so prvih sedem dni na pravi temperaturi. Tako začnejo dan v mojem rastlinjaku na balkonu, potem jih v času, ko kuham, prestavim bliže štedilniku, zvečer, ko zakurimo peč, pa dobijo mesto na polički, ki bo zadržala toploto tudi preko noči. Za takšno intenzivno nego v normalnih okoliščinah ni možnosti, ker imam toliko obveznosti zunaj hiše. Zdaj pa se jim res lahko posvetim. Negovanje droži je podobno ukvarjanju s hišnim ljubljenčkom. Dejansko so to naši bodoči hišni ljubljenčki – vzgojili bomo milijarde koristnih mikroorganizmov, ki bodo krepili tudi našo črevesno floro in preprečevali kandidi, da bi se polastila našega kruha. Dobra novica je, da ko enkrat vzpostavimo stabilno ravnovesje želenih mikroorganizmov, ti prenesejo tudi hujše zanemarjanje in lahko počakajo nekaj dni v hladilniku.
Eden izmed izrednih ukrepov bo tudi večja pridelava sadik za naš vrt (in za vrtove prijateljev). To leto bodo imele prednost vse tiste rastline, ki jih bo možno shraniti za zimo. Torej bo pri nas manj solatnih paradižnikov in več pelatov, manj bučk ter več buč in čajot, ki jih je lažje shranjevati.
Ker je danes dan za list, sem zasejala novo generacijo blitve, solat, peteršilja in divje rukole. To sezono sejem iste rastline vsakih nekaj tednov, ker ne vemo, kako bo z vremenom, in bo treba imeti več možnosti. Prve sadike bomo čez nekaj dni že dali na vrt. Če se bo nadaljevalo takšno vreme, bodo hitro rastle naprej. Če jih pokonča mraz, pa iz rastlinjaka pridejo »rezervisti«.
***
Nedelja, 15. marec
Gorenjski gartlc naj bo!
Že nekaj let se bojujem za širše potke med gredicami. Takšne, po katerih bi lahko zapeljala tudi samokolnico. Ker zaradi ne prav mišičastega hrbta na vrtu delam malo čepe, malo sede, malo upognjena, potrebujem malo več prostora med gredicami. Vedno moledujem za polmetrske potke. Moj dragi pravi, da se mi pozna, da sem odrasla v Vojvodini, kjer je rodovitne zemlje več, kot je lahko s pogledom zaobjameš.
Tu je drugače, on je odrasel na trdih gorenjskih tleh, kjer se zemlja po strmem pobočju pobira po krtinah in nosi v košu. Na malem vrtu, na katerem so v njegovem otroštvu pridelovali hrano, ni smel posaditi ničesar, kar ni bilo užitno. Zato je že kot otrok hrano za svoje zajčke prideloval na vrtnih stezicah in pustil le kakšno pikico prostora, da je lahko med zelenjavo hodil.
V duhu »multikulturnega sodelovanja« sva danes sedla za mizo z eno točko dnevnega reda: kaj če bo pomanjkanje.
Na 50 kvadratnih metrih vrta, kjer bi z mojimi širokimi avenijami (kot jih je imenoval moj dragi) imeli osem gredic širine 1,2 m, bomo z drugačnimi »prometnicami« pridobili 20 odstotkov pridelovalne površine. Zmagala sta samooskrba in gorenjski »know-how«. Celoten vrt smo povezali v eno obdelovalno površino, po kateri se po potrebi položi deska za hojo med gredicami. Tako se teža razporedi po vsej dolžini deske in se tla ne zbijejo. Ko končamo z opravilom, desko pospravimo, da se pod njo ne zbirajo polži.
No, pa poskusimo. Novi časi zahtevajo, da razvijem nove gibalne spretnosti. Vojvodina je daleč in tam so že razglasili prepoved izvoza strateško pomembnih živil. Babičine njive ne bom mogla pripeljati na Gorenjsko. Naredimo potem iz gorenjskih tal največ, kar se da.
Več v reviji Zarja Jana št. 12, 23. 3. 2020
