Norvežanki Nina Brochman in Ellen Stokken Dahl sta se spoznali, ko sta kot brucki na medicini natikali kondome na penise iz stiropora in skušali najstnikom, spolnim delavkam in beguncem dopovedati osnove spolne vzgoje. Do onemoglosti sta odgovarjali na vprašanja, kot so »sem spodaj videti normalna, kako naj vem, da bom na poročno noč zanesljivo krvavela, je izcedek znamenje, da imam spolno prenosljivo bolezen«. Zato sta začeli pisati blog z imenom Spolovila, namenjen dekletom in ženam, ki naj se čudijo svojemu izjemnemu telesu in naj bodo nanj ponosne, pravita. Na svojih izobraževalnih potovanjih po domovini sta namreč zaznali, da si ljudje znanje o svojih spolovilih in spolnosti nabirajo iz porničev in da postaja meja med zlorabo in prostovoljnim seksom vse bolj zabrisana. Mlada dekleta so včasih pripravljene prevzeti vlogo zastonjkarske prostitutke, da bi dokazale, kako so samostojne in samozavestne, fantje pa to na veliko zlorabljajo.
Nina in Ellen sta svoje blogarske izkušnje strnili v knjigo Zala tamala (vmes sta seveda postali zdravnici), bila je razgrabljena najprej v domovini in potem še drugod po svetu. Prevajalci so se najbrž hahljali, saj so morali v svojem jeziku poiskati sočne domače izraze za muce, češplje, jajca in aktivnosti med ženskimi in moškimi spolovili. Sproščen slog pa ne pomeni, da nista prečesali številnih raziskav, da bi potrdili ali ovrgli trditve, ki nam včasih hudo grenijo življenje.
Brezvezni himen. Avtorici se seveda na dolgo in široko posvečata ženskemu spolnemu organu (mnogi še zmeraj ne vedo, kaj je vulva oziroma zunanji spolni organi in kaj vagina) in seveda precej deviški kožici, ki je, pravita, zavajajoče poimenovanje, saj z devištvom nima kaj dosti zveze. Himen je sluznična guba na začetku nožnice, ima približno takšno vlogo kot moške prsne bradavice (torej nobene) in nikakor ni podoben foliji, napeti čez kozarec za vlaganje. Ta reč se z odraščanjem spreminja, lahko se pri prvem spolnem odnosu malce natrga (in se kmalu zaceli) ali pa tudi ne. Testi deviškosti, ko naj bi ginekolog že s pogledom na češpljo ugotovil, ali je deviška ali ni, so larifari. Ni mogoče ugotoviti, ali je penis že gostoval tam notri ali ne. Precej več kot polovica žensk se pri prvem seksu ne more »pohvaliti« s krvavo rjuho.
Skandinavke, ki so znane po seksualni sproščenosti, nimajo težav z agregatnim stanjem svoje deviške kožice, zato tudi testov nedolžnosti tam ginekologi že dolgo nočejo opravljati in izdajati brezveznih potrdil. Kar pa ne pomeni, da še zmeraj ne obstajajo možakarji, ki hočejo krvavo poročno noč. Zato obstaja operacija, imenuje se himenoplastika, ki jo je v kakšni zasebni ustanovi mogoče opraviti tudi v Sloveniji. Obstaja pa še elegantnejša možnost, če ste se že spentljale s kretenom, ki vam hoče vzeti nedolžnost – na spletu je namreč za kakšnih 25 evrov mogoče kupiti lažno opno z gledališko krvjo.
Je zala ali ni? Časi, ko se je seks odvijal pod kovtrom v strogi temi, so minili. Dobro informirani gospodje, ki želijo postati odlični ljubimci, vedo, da samo s svojim korenjakom partnerice skoraj gotovo ne bodo pripravili do orgazma. Treba je torej uporabiti prste, jezik in mogoče še kaj. Skratka, pričakujejo neoviran dostop do tamale s popolnim razgledom. Kar je vir ženskih travm. A je lepa? Niso velike sramne ustnice pretolste in male ustnice predolge? Je treba odrezati? Obriti okolico? Narediti frizuro?
Avtorici jemljeta takšne strahove povsem resno. Na široko razlagata, da nista niti dve tamali enaki (kar vedo tudi gospodje, ki letajo od cveta do cveta – mimogrede, zunanja spolovila so zares podobna odprtemu cvetu). In da ni razloga za sekiranje. Čeprav nista proti raznim dekorativnim posegom, pa opozarjata, da rezanje sramnih ustnic ni hec, saj se s tem poslovimo od velikega dela občutljivosti. Celo britje sramnih dlak (prek njih se dražljaji prenašajo na živčne končiče) nas lahko prikrajša za popoln užitek. Če jih brijemo v napačni smeri, se lahko dlake, ko spet poženejo, vrasejo v podkožje. Je gol venerin griček, poln vraslih dlak in mozoljev, res zapeljivejši od siceršnje goščave?
