Tokratna knjižna uspešnica prihaja s severa in je sprožila pravo malo gibanje, ki uresničuje poseben pogled na svet, lahko bi rekli kar življenjsko filozofijo. Presenečata tako avtoričina starost kot tema. Margareta Magnusson je, kot pravi sama zase, stara med 80 in 100 let, naslov njene knjige pa: Plemenita veščina švedskega pospravljanja za smrt – kako osvoboditi sebe in svojo družino navlake. Naslov seveda spravlja v zadrego. Zdi se celo bizaren. Najraje bi zamahnili z roko in porekli, da je avtorica glede na svojo starost res v letih, ko se pripravlja na smrt, in dodali, da se gotovo najdejo tudi bralci njenih let, ki bi jih tovrstno čtivo zanimalo. A knjiga je sprožila trend in je v resnici namenjena – srednji generaciji. Kajti prav okoli petdesetih je pravi čas za to, da začnemo v življenje uvajati novo rutino: švedsko pospravljanje za smrt.
Hrčkom, ki živijo med nami
Ste nemara hrček, ki rad kopiči, tudi vi sami? Dolga desetletja mnogi pridno zbiramo ljube drobne predmete – posodice, porcelan, namizne prte, knjige, spominke z dopustov, lutke, maske, vzglavnike, slike, cedeje, nakit, kuhinjske krpe … Pa saj vsi vemo, kako lepo se je v nedeljo sprehoditi po bolšji tržnici in priti domov s čudovitim nakupom! Ali zaviti v sodobno trgovino in kupiti kaj lepega za popestritev doma. Ampak, ali kdaj zares pomislimo, kaj bo z vsem tem, ko nas ne bo več? Bo nekdo, ki se bo po naši smrti srečal s tem našim zbirateljsko-nakupovalnim veseljem tudi čutil takšno radost ob soočenju z – roko na srce – precejšnjo navlako? Seveda verjamemo, da s svojim zbiranjem lepega, posebnega in dragocenega širimo srečo, a čas je za še en premislek. Mar res? Je naše veselje res tudi veselje za druge ljudi? Ali jim bo vse to nekoč samo v breme, ki jim bo kradlo čas in energijo? Ljudje preprosto ne mislimo dovolj na to, da bomo nekomu naložili precej težko delo, saj bo moral za nami pospraviti navlako, ki je nam vse življenje ni uspelo. Ali res želimo po svojem odhodu s tem obremeniti svoje najbližje? Veliko takšnih in podobnih neobičajnih vprašanj, celo kar hudo neprijetnih, skoraj nespodobnih, najdemo v omenjeni knjigi. In obstaja velika verjetnost, da nas odbijajo. Švedom se je lažje spopadati z njimi, saj poznajo posebno besedo – dostadnig. Ta pomeni počasno in stanovitno odstranjevanje navlake, ki se v idealnem primeru začne v 50-ih letih našega življenja ter poteka vse do konca življenja. S to rutino zmanjšujemo količino reči, s katerimi smo se obkrožili v življenju, da se drugim ne bo treba ukvarjati s tem.
Pogum za švedski pogled na svet
Pospravljanje za smrt nikakor ni morbidno početje. Ko enkrat opravimo temeljit samopremislek, sprevidimo, da vsega tega, kar smo nakopičili, najbrž res nimamo pravice kar pahniti pred nekoga drugega in mu naložiti breme pospravljanja naših zalog. Gre za delo, ki ga moramo opraviti sami. Tako vsaj menijo Švedi in uspeh knjige kaže, da misel niti preostalemu svetu ni tuja. Nasprotno. Pospravljanje za smrt postaja pravi trend, čeprav zajema ljudi v najboljših letih življenja. Avtorica namreč opozarja, da se je dela treba polotiti v letih, ko je smrt še daleč, da lahko delo pametno razporedimo. Zagotovo ne bomo za smrt pospravljali tako, kot pomivamo okna – en dan in vsem šipam v domu pričaramo svež sijaj. Švedsko pospravljanje za smrt je temeljito delo, ki zahteva premislek in nekaj sistematičnosti. Vsebina in način takšnega pospravljanja sta seveda odvisna od narave našega kopičenja oziroma od narave našega življenja. Kljub temu nasveti Magnussonove ne bodo odveč, saj se je v življenju menda selila kar 17-krat, zato ima izkušnje z razvrščanjem šare, navlake in zbiralcev prahu na eni strani ter dragocenosti, spominov in nepogrešljivih predmetnih sopotnikov na drugi.
Več v reviji Zarja/Jana št. 28, 9. 7. 2019.
