Saša!
Imam vprašanje za vas, ker ne vem, kako naj ravnam. Moja zgodba je takšna.
Ločila sem se pred desetimi leti. Mož me je zapustil zaradi druge ženske, a sem že takrat vedela, da mu bo nekoč žal, saj sem in bi bila dobra žena. Imava hčerko, zdaj bo stara osemnajst let.
Mož si je v tujini ustvaril novo družino, s hčerko sta bila ves čas v stiku, največkrat kar po računalniku. Jaz sem ta čas skrbela zanjo, imela sem zelo težko službo in sem šla drugam, pa je bilo še huje. Ravno te dni pa začenjam v službi, ki sem si jo zelo želela, in zdaj imam končno priložnost delati tisto, kar me veseli!
Se je pa zgodilo nekaj drugega, kar me bega. Hčerka gre po maturi k očetu v tujino, saj se nista v živo videla kar nekaj let. Zelo se veseli in tudi jaz sem vesela zanjo. No, zgodilo se je pa to, da mi je bivši mož rekel, da se ločuje. Da mu je tako zelo žal, da je naredil neumnost, ko je šel proč od naju s hčerko. Da je bil nor in da si tega ne more odpustiti. Da me še vedno ljubi in naj pridem tudi jaz k njemu v tujino.
Čisto me je presenetil s temi besedami. Ko mi je to govoril, sploh nisem vedela, kaj naj mu odgovorim. Kar tiho sem bila, in ko mi je rekel, naj razmislim o njegovih besedah, sem rekla, da bom.
Zdaj pa ne vem … Deset let sem sama. Vedela sem, da mu bo žal, in globoko v sebi čutim nekakšno zadoščenje, ker sem imela prav. Ampak ko sem se vprašala, ali čutim do njega še kaj več razen tega, da mi je žal, da se je vse tako zgodilo –ljubezni ali česa podobnega ne čutim. To je že tako daleč, deset let sem ga le občasno videla na računalniku …
Razmišljam, kako bi bilo. Če bi se odločila zanj, bi tu morala pustiti službo. Končno pa se mi je zazdelo, da sem se nekako našla in da bom lahko zaživela z malo manj stresa. Ampak za hčerko bi to bilo nekaj najlepšega, kar lahko naredim. Kaj pa vi pravite?
N.
Uf, nikakor ne počnite nečesa zaradi hčerke. Ali bivšega moža. Karkoli boste storili, storite to zaradi sebe in zase. Saj vem, morda se za koga to sliši egoistično in kar naj se. Ampak kolikokrat počnemo stvari za druge, da so zadovoljni, da jim ugodimo, nase pa čisto pozabimo? Pa vendar – na svetu smo zato, da živimo svoje življenje in svojemu življenju dajemo smisel, ne za druge. Tudi za lastne otroke ne.
Greva po vrsti. Za hčerko ste naredili veliko. Bili ste tukaj zanjo, skrbeli ste tudi za to, da sta z očetom imela stik. Mnogo žensk iz maščevanja do bivšega partnerja izkorišča otroke in očetom onemogoča stik z njimi. Vi ste bili toliko modri, da tega niste storili. Zdaj boste hčerki omogočili, da gre v tujino k očetu in ji, kot pravite, privoščite iz vsega srca. To je največ, kar lahko storite zanjo.
Bivši mož je pa zdaj, po desetih letih, ugotovil, da vas ljubi. Hm, se vam ne zdi to malce nenavadno? Vas res ljubi ali je le ugotovil, da ste pravzaprav vi bili najboljša »partija« in da bi spet malo uporabljal vaše usluge dobre žene, kot pravite? No, morda sem tole zapisala malce zlobno, ampak tako me je prešinilo.
Vi ne čutite ničesar podobnega do njega, pravite. In končno si ustvarjate življenje po svoji meri. To je to. Če pa vas res še dajejo dvomi, kaj je prav in kaj ne, naredite tole simpatično vajo.
Vzemite dva risalna lista. Na enega napišite »GREM V TUJINO IN ZNOVA OBUDIM ZVEZO Z BIVŠIM PARTNERJEM« ter na drugega »OSTANEM DOMA Z NOVO SLUŽBO«. Potem pa položite oba papirja na tla in najprej stopite na enega. Kaj čutite? Kaj se dogaja v vas, ko pomislite, da bi spet bili žena bivšemu možu, da bi živeli v tujini? Potem stopite na papir, kjer piše, da ostanete doma. Kaj čutite tokrat?
Več v reviji Zarja št. 15, 10. 4. 2019.
