Doslej še nikoli nismo imeli plesni v stanovanju, to leto pa je je toliko, da je groza. V kopalnici so fuge med ploščicami čisto črne! Tudi za omarami, posebej ob zunanjih stenah, je vse plesnivo. Na spletu je vse polno nasvetov, kako se lahko tega lotimo. Vseeno pa bi rada prebrala še vaše mnenje, ker sama ne znam presoditi, kaj bi bilo zares učinkovito. Mirela K.
Na bioresonančnem pregledu so mi ugotovili obremenitev s črno plesnijo. Po povratku domov sem se lotil pregleda in res opazil nekaj plesni v kotih sobe, vendar ne deluje tako dramatično. Kakšnih 10 cm. Je res ta črna plesen takšen hudič, da mi lahko ogrozi zdravje? In če je, kako naj se je rešim. Hvaležen vnaprej, Rafael iz Velenja.
Plesen smo včasih povezovali z revščino, življenjem v kleteh, premraženostjo ... Danes je slika povsem drugačna. Plesen ne izbira več med socialnimi položaji. Lahko celo rečemo, da se najbolje počuti ravno v takšnih stanovanjih, kjer bi jo najmanj pričakovali – v sodobnih novogradnjah.
Nepredušnost stanovanj, ki jo narekuje t. i. »pasivna gradnja«, ustvarja težave, ki jih v stanovanjih, kjer so stene dihale in okna »spuščala«, nismo poznali. Preprosto rečeno, v pasivni hiši je tudi zrak pasiven (beri: se ne premika), zato nastaja veliko zatohlih, neprezračenih žepov, v katerih se plesen odlično počuti. Na neprepustnih materialih pa nastaja kondenz, ki omogoča plesni dovolj vlage za hitro rast. Prav to je veliko ljudi opazilo v preteklem mesecu, ko je bil zrak več kot mesec dni nenavadno topel in ekstremno vlažen.
Veselje, koliko smo prihranili pri gretju, postane grenko, ko pogledamo, koliko plesni je ustvaril presežek vlage v prostorih.
Kakšen »hudič« je to?
Plesen ni ne rastlina ne žival. Sodi med glive in podobno kot glive raste v kolonijah, namesto semen pa proizvaja spore, ki jih oddaja v zrak z željo, da se zaseje na širši površini. Prav spore so najbolj obremenjujoče za naše zdravje. Tudi ko zatremo plesen, ki jih je ustvarila, bodo spore še dolgo vztrajale v zraku in na predmetih, kjer lahko čakajo tudi nekaj let na ustrezne razmere, da ponovno »skalijo«.
Plesen je v naravi koristna, ker razkraja organsko snov in tako pomaga pri kompostiranju. Od nekaj tisoč vrst plesni so za človeka problematične le toksične, teh je 16 in vse sproščajo mikotoksine, ki so nevarni strupi za človeka in živali. Med najnevarnejše vrste plesni uvrščamo: Aspergillus, Fusarium, Paecilomyces, Penicillium, Stachybotrys (črna plesen) in Trichodermo.
Problem je večji, kot je videti
Črno plesen so odkrili na farmah v vzhodni Evropi. Živali, ki so ji bile izpostavljene, so začele krvaveti, živčni in imunski sistem jim je pešal in postajale so čedalje dovzetnejše za infekcije. Zbolevali so tudi tamkajšnji delavci. Najpogostejše so bile težave na dihalih, pogosti so bili tudi vnetja in srbečica na koži, abdominalna bolečina, driska, bruhanje, glavoboli, utrujenost ... Z zahtevami po bolj izoliranih bivalnih prostorih, kar se je začelo v 70. letih prejšnjega stoletja, je črna plesen postala redni sostanovalec tudi v naših domovih, pisarnah, šolah, vrtcih in bolnišnicah.
Če še vedno ne verjamete, da utegnejo toksini, ki jih ustvarja črna plesen, biti tako nevarni, lahko dodam le to, da so osnovna sestavina bojnih strupov, ki so jih razvili Američani, Rusi, Iračani (in verjetno še kdo). Toksini, ki jih plesni ustvarjajo, so živčni strupi, zato naj vas ne preseneti, da več takšnih plesni direktno vpliva tudi na naše počutje, padec koncentracije, izgubo spomina, vrtoglavice ... Hiša, v kateri je plesen, je »bolna hiša«, ki zastruplja svoje stanovalce.
V ZDA so veliko hiš, »okuženih« s črno plesnijo, preprosto zažgali, da bi zajezili širitev črne plesni v okolje. Tudi prezračevalni sistemi v mnogih objektih delujejo kot pripomočki za raztros spor plesni. Te iz enega prostora v hipu dosežejo sleherni kotiček objekta in se tam lahko nemoteno razmnožujejo, daleč od naših oči. Skozi prezračevalne sisteme pa toksične spore vdihujemo, čeprav plesni nikjer ne vidimo.
V ZDA, kjer problem postaja čedalje bolj neobvladljiv, ocenjujejo, da na leto okrog 500.000 ljudi umre prav zaradi okužbe s črno plesnijo. (Vir: moldpedia.com) Mediji so polni zgodb o masovnih okužbah v šolah in vrtcih, kjer je razširjena črna plesen.
Kjer je vlaga, je tudi plesen! Najverjetneje se bo plesen razvila tam, kjer nastaja presežek vlage. Poleg kopalnice, pralnice in pomivalnega korita preverite tudi vsa mesta, kjer lahko voda kaplja ali se nabira zaradi kondenza ali toplotnih mostov. Če ste pred kratkim imeli poplavo, če je spuščala kakšna cev ..., je zelo verjetno, da je nekaj vode ostalo pod tlaki, za tapetami ali drugimi stenskimi ali talnimi oblogami. In prav te so odlično gojišče za plesni.
Bodite pozorni na kondenz, ki se nabira na šipah, stenah in drugih površinah. Plesen ne bo rasla na šipi, bo pa na točki, kamor se bo vsak dan stekala vlaga z orošene šipe. Enako velja za druge materiale. Sledite potem kondenza in prišli boste do gojišča plesni.
Ne obstaja majhna plesen! To, kar je videti kot le nekaj centimetrov težave, ustvarja vsak dan na milijone spor, ki po zraku dosežejo sleherni delček naših prostorov, padajo po nas, naši hrani in so prisotne tudi v zraku, ki ga vdihujemo. Zato ukrepajte, takoj ko zagledate prvo pikico plesni.
Kako se rešiti plesni?
Splet je prepoln receptur, kaj vse lahko uporabimo za odpravljanje plesni. Eni iščejo najhitrejše rešitve, drugi najtrajnejše, tretji najmanj strupene. Vseh v enem pripravku ne najdemo. Je pa dobro vedeti, kaj so prednosti in pomanjkljivosti vsakega izmed njih.
Sredstva s klorom (belila, čistila za plesni ...)
Sredstva proti plesni, ki jih dobimo na oddelku čistil v naših trgovinah, praviloma vsebujejo klor. Klor je tudi osnova t. i. belilnih sredstev. Če nerazredčena sredstva s klorom poškropimo po stenah, ploščicah, fugah ..., bomo hitro zadovoljni, ker vse vrste plesni v stiku s klorom skoraj takoj izginejo, temne lise na stenah pa zbledijo. Klor je res učinkovit na površinah, žal pa ne more izpuliti »plevela s korenino«. Plesni, ki je v globljih plasteh sten, lesenih ali tekstilnih oblog, ne bomo mogli premagati s klorom. Lahko jo s takšnimi sredstvi »postrižemo« vsakič, ko se pojavi na površju, vendar je to bolj podobno košnji trave. Korenine ostajajo tam, kjer so bile, in takoj ko se klor razdiši, nadaljuje delo. Problem s klorom je tudi v njegovih vplivih na naše sluznice. Gre za enega najučinkovitejših bojnih strupov, zato je vdihavanje klorovih hlapov vedno tvegano.
Škodo zmanjšamo, če uporabljamo plastične rokavice in masko s filtrom. Takšne dobite v trgovinah, kjer prodajajo škropiva, ali v večjih centrih za dom, trgovinah z barvami in laki ... Stanejo nekaj evrov in na sredini imajo filter, ki učinkovito zadrži veliko kemikalij in spor v zraku, ki jih vdihujete pri takem delu. Priporočljivo je, da takšno masko uporabite tudi, ko boste stene, ki ste jih razkužili, umivali ali sesali.
Sredstvom s klorom se izognite, če imate lastno čistilno napravo, saj bo klor močno prizadel vaše efektivne mikroorganizme.
Amonijak ima enake prednosti in pomanjkljivosti kot klor. Pazite, da nikoli ne kombinirate sredstva z amonijakom s sredstvi s klorom, saj boste tako ustvarili zelo toksično snov, kakršno so celo v drugi svetovni vojni uporabljali za kemično orožje!
Boraks ima, čeprav je strupen, če bi ga zaužili, kot čistilno sredstvo veliko prednosti pred klorom in amonijakom, ker v zrak ne oddaja nevarnih kemikalij in je brez vonja. Boraks je dobro čistilo, hkrati pa je insekticid, fungicid in zaviralec plesni. Če se nad plesen spravimo z boraksom, ga zmešamo z vodo v razmerju 1 skodelica boraksa na okrog 4 litre vode. Ker po uporabi boraksa plesen ne izgine, jo bo treba mehansko pobrisati ali podrgniti s površine. Potem je zaželeno še enkrat nanesti boraks in pustiti, da se površina posuši. Na ta način boraks dobro ščiti pred hitrim povratkom plesni.
Beli kis
Za izganjanje plesni uporabljamo čim močnejši kis za vlaganje. Kis je uporaben za 82 odstotkov vrst plesni. Torej upajte, da so vaše vrste med njimi, saj je zagotovo bolj zdravo plesni odpravljati s kisom kot s klorom ali nevarnimi fungicidi. Kis damo v posodo z razpršilko in poškropimo plesnive površine. Pustimo učinkovati vsaj eno uro in po potrebi ponovimo. Potem površino speremo z vodo in pobrišemo.
Ko smo enkrat odstranili vidne plesni, lahko površino še enkrat poškropimo s kisom in pustimo učinkovati. Če boste to ponovili dvakrat na teden, bodo vaše površine varne pred plesnijo.
Več v Zarji št. 47, 20. 11. 2018.
