Včeraj se je mož ponovno vrnil iz gozda s polnimi košarami gob. Nekatere so bile res orjaške. Tako velikih jurčkov še v življenju nisem videla. En je tehtal več kot dva kilograma! Mogoče je prelepo, da bi bilo resnično? Slišala sem, da se gobe pojavijo takrat, ko je v okolju več radiacije. Je to res? Se je morda pri nas zgodilo kaj, kar so nam zamolčali? Ne vem, ali naj se ob pogledu na hosto, polno gob, veselim ali naj me skrbi. Če kdo to ve, ste to vi v projektu Skupaj za zdravje človeka in narave. Hvala, da nam služite z neštetimi dobrimi nasveti.
Simona iz Logatca
Pregledali smo meritve naših postaj za merjenje radioaktivnega sevanja in za zdaj ni razloga za preplah, da bi naše gobe klile zaradi takšnih vzrokov. Res pa je, da je v naših gozdovih še vedno les, ki je pred 35 leti vpil radioaktivne delce, ki jih je takrat k nam zaneslo iz Černobila in bodo na naših tleh prisotni še tisočletja.
Že po katastrofi v Černobilu so znanstveniki začeli intenzivno preučevati lastnosti gob, ki vsrkavajo radioaktivne snovi iz okolja. S tem intenzivno pomagajo čistiti okolje, je pa problem, če takšne gobe zaužijete.
Katastrofa v Fukušimi, ki še ni sanirana in iz uničenih reaktorjev še vedno iztekajo radioaktivne snovi, je tudi prisilila znanstvenike v iskanje naravnih »spužev« za vpijanje radiacije. Našli so jih v gobah, konoplji in nekaterih rastlinah.
Kot eno najučinkovitejših oblik saniranja ogromnega števila ostankov hiš in pomendranih dreves (če se spomnite, so Japonci imeli najprej uničevalni cunami, potem pa je sledila katastrofa v nuklearki) so strokovnjaki svetovali, da se vse zmulča in potem na to zasadi in zaseje drevesa in gobe, znane po akumulacijskih sposobnostih. Nekatere gobe, kot so veliki slinar (Gomphiduis glutinosus), lijasta trobenta (Cratarellus tubeaformis) in vijoličasta bledivka (Laccaria amethystine), odlično uspevajo na lesu iglavcev in lahko akumulirajo 10.000-krat večjo koncentracijo radioaktivnega cezija 137, kot ga je v okolju.
Paul Stamets je strokovnjak za čiščenje z gobami in avtor knjige Kako gobe lahko rešijo svet (Mycelium running – how mushrooms can help save the world). Po njegovi strategiji bi z rednim pobiranjem takšnih gob (seveda bi to morali početi primerno oblečeni in vedno z močnejšimi gumijastimi rokavicami) in kontroliranim sežigom koncentrirali radioaktivne snovi v pepelu, ki bi ga potem morali izolirati, zavarovati in hraniti na varnem nekaj tisoč let, dokler ne mine razpolovna doba radioaktivnih elementov.
Nabiralci gob očitno dobro opravimo prvi del – gozd redno čistimo morebitnih težkih kovin in radiacije. Problematičen pa je drugi del – ko te gobice zaužijemo in tako potencialno povečamo obremenitve v lastnem telesu.
Verjetno ste se ob branju tega odstavka zgrozili. Smo se že nažrli radioaktivnih cezija in stroncija? Zadeve niso tako nevarne, saj z malo znanja tveganje lahko zmanjšamo.
Znanstveno poročilo Pavla Kalača, objavljeno v reviji Food Chemistry (št. 75, oktober 2001, str 29–35), opisuje stanje kontaminiranosti gob v naravi pred Černobilom in po njem. Ugotavlja, da so največ sevanja vsrkale vrste kostanjasti goban (Xerocomus (boletus) badius), rdečebetna polstenka (Xerocomus chrysenteron), pšenična lepljivka (Suillus variegatus), pšenična koprenka oziroma poprhnjenka (Rozites ceparatus) in rumeni ježek (Hydnum rapandum).
Med takšnimi, ki vsrkajo zelo veliko radioaktivnih snovi, so tudi lijaste lisičke (Cantharellus tubaeformis), celotna družina mlečnic in polževk. Če radi nabirate golobice, bo bolje, da v prihodnje tudi njih pustite pri miru, ker so prav tako (z izjemo vijoličnobetne) na seznamu odličnih čistilk okolja in potencialnih onesnaževalk naših teles.
Na srečo med potencialno kontaminiranimi ni tistih, ki jih Slovenci najraje uživamo: navadnih lisičk, marel, turkov in jurčkov.
Po mnenju znanstvenikov bi, če bi zaužili deset kilogramov gob, ki vsebujejo radioaktivne snovi, to našo izpostavljenost radiaciji teoretično povečalo za pet odstotkov na leto. Sliši se v redu, vendar obstaja velika razlika med npr. obsevanjem rentgena, kjer žarki le gredo skozi telo, in uživanjem radioaktivnih snovi, ki se lahko zasidrajo v telesu in potem do konca našega življenja sevajo v nas ter povzročajo okvare v tkivih, v katerih so.
Več v Zarji št. 40, 2. 10. 2018.
