Prehranski strokovnjakinji Evelyn Tribole in Elyse Resch sta leta pomagali ljudem, ki so se odločili znebiti odvečnih kilogramov. Svetovali sta jim, priporočali prehranski režim (saj veste, toliko tega in toliko onega, pa nič vmes, niti mrvice ne!), in njune stranke so ga nekaj časa upoštevale, potem pa ne več (zaradi lakote in tudi dolgočasja), zredile so se nazaj in zgodba se je lahko ponovila. Človek je v takih primerih jezen sam nase, ne spoštuje se več, teži ga občutek krivde. Statistični podatki pravijo, da se 95 odstotkov diet ne obnese, ker se jih ljudje ne držijo. Prehranskima strokovnjakinjama je najprej vzbudilo pozornost protidietno gibanje. Dovoljevalo je katerokoli vrsto hrane, ne glede na hranilno vrednost. Sprva sta dvomili, da bi to zagotavljalo vitkost in zdravje, saj je bila ta filozofija v popolnem nasprotju z vsemi temelji njune izobrazbe. Vajeni sta bili preverjati povezavo med hranili in njihovim vplivom na zdravje.
Razlika med pravo in čustveno lakoto. Odločili sta se za kompromis in ga poimenovali intuitivno uživanje hrane. To je strategija, ki diete nadomešča z zavestnim hranjenjem. Posebej je poudarjen pomen naraščajoče človekove občutljivosti za notranje znake za lakoto in sitost, zadovoljnost. Njune stranke so postale pozornejše na psihološke učinke hrane, ki so jo pojedle. Iz tega sta razvili sistem, ki nauči uporabnike razlikovati med fizično lakoto in čustveno potrebo po hrani, pa tudi, da zaupajo naravnim vzgibom, ki jim lahko zagotovijo boljše zdravje in ravnovesje v prehrani.
Dovoljeno je vse! Zamisel je bila kontradiktorna, saj so lahko ljudje jedli toliko in tisto, kar so hoteli. Medtem ko diete zahtevajo natančno tehtanje in preštevanje kalorij, prikrajšujejo za užitek, intuitivno prehranjevanje dovoli vse: kos torte, pico, testenine. Kako naj bi s tem topili kilograme? Seveda tak prehranski režim ni primeren za vsakogar, a mnogi že nekaj let poročajo, da jim je z intuicijo vendarle uspelo. Doslej so bile te trditve brez znanstvene podpore, zadnje raziskave pa kažejo, da vendarle je nekaj na tem.
Biologija lakote. V njih se je pokazalo, da se je intuitivnim jedcem znižal holesterol, umirila se jim je sladkorna bolezen (ali je ni bilo več), imeli so bolj zdravo srce, bili telesno bolje pripravljeni in zmanjšal se jim je indeks telesne mase. Vse to so dosegli brez diet in stresa. Na univerzi v Ohiu je znanstvenica dr. Tracy Tylka dokazala, da za ženske, ki so sodelovale v njeni raziskavi z intuitivnim prehranjevanjem, niso sprejemale družbenih stereotipov in vitkost ni bila njihov ideal. Niso se torej presojale na temelju tega, ali so vitke ali ne. Pozitivni rezultati so smiselni, glede na to, da prehranske prepovedi motijo homeostazo, metabolne procese med črevesjem, jetri, možgani in telesnimi celicami, ki vzdržujejo telesno ravnovesje. Intuitivno prehranjevanje je uspešno v tistem delu, kjer diete niso, saj podpira biologijo lakote, namesto da bi se borilo proti njej. To je možno zaradi zavedanja lakote, ki jo ima človeštvo v sebi že od prazgodovine.
Vitkost ni ideal. Raziskava dr. Tylke je posebej vznemirila znanost. Preden se je lotila intuitivnega prehranjevanja, se je ukvarjala z ljudmi z motnjami hranjenja. To so bili večinoma skrajno nesrečni bolniki, obsedeni s težo, slabo samopodobo. Dr. Tylka je sestavila seznam 21 lastnosti intuitivnih jedcev, ki jedo iz fizičnih, ne pa iz psihičnih vzgibov, zanašajoč se na svoj notranji občutek lahkote in sitosti. S svojim seznamom je analizirala okrog 1400 ljudi in ugotovila, da imajo intuitivci boljši občutek za dobro počutje, obenem pa nižjo telesno težo in niso obsedeni z vitkostjo. Kasnejša raziskava (1260 študentk) je pokazala, da imajo intuitivke precej dobrih lastnosti: optimistke so, od težav si hitro opomorejo, sposobne so reševati družbene probleme in so samozavestne.
Korenine v otroštvu. Dr. Tylka je objavila tudi podatek, da imajo otroci, ki so jim starši omejevali hrano, v odrasli dobi povečan indeks telesne mase (na poti v debelost ali pa so že debeli). S pritiskom starši dosežejo, da se povezava med naravnim občutkom lakote in sitosti prekine. Udeleženci v raziskavi so to potrdili, češ da velikokrat ne jedo, ko so lačni, in ne nehajo jesti, ko so siti.
Kalorije noter, kalorije ven ... Večina diet temelji na zakoreninjenem modelu kalorije noter, kalorije ven, strogem režimu, ki šteje grame in ocenjuje, koliko jih človek pokuri s telovadbo. Taka mehanična formula namiguje, da so ljudje, ki so debeli, verjetno leni, neuki ali pa kar oboje, da nimajo dovolj samonadzora in so tako sami krivi za svoje stanje. Toda znanost ugotavlja, da to ne drži. In prav to je razlog, zakaj teorije o intuitivnem prehranjevanju ni takoj vrgla v smeti. Dr. George Blackburn, direktor centra za raziskovanje prehranske medicine na Harvardu, pravi, da želodec in drugi za metabolizem pomembni deli telesa ne predelajo zgolj kalorij iz hrane. V možgane namreč pošiljajo tudi druga pomembna kemijska in hormonska sporočila, kjer tisto, kar mislimo o lakoti, v resnici prebiva. Eden glavnih hormonov v tem sistemu je grelin, edina biomolekula, ki spodbuja center za lakoto v hipotalamusu v možganih. Grelin se sprošča iz želodca ne le kot odgovor na fiziološko lakoto, kar se sproži, ko celicam primanjkuje energije, ampak tudi kadar išče zadovoljstvo in v stresu.
Ko se hrani ne moreš upreti. Raziskave so pokazale, da so ljudje, ki so jim vbrizgali grelin, pojedli 30 odstotkov več hrane. Morda zato, ker pride hormon v predel možganov, odgovoren za odvisnost. Običajne diete, ki temeljijo na omejevanju hrane, omejujejo celicam energijo, spodbujajo izločanje grelina in povzročajo, da človek čuti tako hudo lakoto, da se hrani preprosto ne more upreti. Kar precej ljudi poje preveč, kadar so v stresu. Tudi to povzroča hormon, tokrat kortizol, ki spodbuja telo, da tvori več grelina. Grelin deluje na centre za zadovoljstvo v možganih tako, da vas pomiri. Cena za to pa so odvečni kilogrami. Med hormoni za sitost pa je leptin, ki ga tvorijo maščobne celice. Te sporočijo možganom, da ni treba več jesti. Za ljudi, ki so že debeli, več leptina ni rešitev, ker so celični receptorji že odporni proti njemu.
Pozornost namenimo čustvom in hrani! Intuitivno uživanje hrane je zagotovo boljša rešitev kot pa strogo omejevanje. Tudi zato, ker smo narejeni tako, da jemo, ne da bi se tega prav dosti zavedali. Hrana je povsod okrog nas. Toda kaj je v njej? Kako jo naše telo uporabi? Smo zares lačni, kadar se odločimo, da bomo jedli? Ali jemo zato, da bomo zatrli čustva ali doživeli zadovoljstvo? Ali jemo takrat, ko smo v resnici lačni česa drugega v življenju? Vsak dan se odločamo, kaj bomo jedli, vendar smo tako zaposleni, da temu ne posvečamo posebne pozornosti. Tisti, ki bi bil rad intuitivni jedec, mora najprej spremeniti to. Za to se mora uglasiti ne le z lakoto in sitostjo, temveč tudi s svojim razpoloženjem. Čustva vplivajo na prebavni sistem in znajo oponašati občutek za lakoto. Ko človek redno prakticira intuitivno, zavestno prehranjevanje, zna ločiti med lažnim in pravim občutkom lakote.
Več v Zarji št. 38, 19. 8. 2018.
