Prihajajo dnevi, ko nas bodo z vseh strani zapeljevala rdeča srca, simboli ljubezni, poslušali bomo neštete različice zgodbe o svetem Valentinu, nihče pa ne bo pomislil, da so srčki v vseh letnih časih vsepovsod okoli nas in da jih lahko najdemo celo na domačem vrtu.
A to ni okrasje v obliki srčkov, s katerim bi želeli polepšati vrt ali balkon, temveč so to pravi, živi srčki, ki v takšni ali drugačni obliki lepšajo našo okolico. Najprej so tu vsem poznani ljubki nežni cvetovi v obliki srčkov – lepi srčki, ki jih poznamo že z vrtov naših babic, saj so že več kot stoletje nadvse priljubljene okrasne trajnice. Pri srcu so nam zaradi elegantno upognjenih stebel, na katerih so v enakomernih presledkih razporejeni bledo rožnati cvetovi. Le redko katera cvetlica združuje tako prefinjenost v oblikovanju in rasti kot prav srčki!
V naravi ta vrsta srčkov (Dicentra spectabilis) raste v plitvih in senčnih gozdnih kotanjah od Sibirije do Japonske, nekatere druge vrste pa tudi v Severni Ameriki. Strokovno ime Dicentra temelji na dveh »ostrogicah«, ki štrlita iz cveta, »srčka«, na vsaki strani. Cvet sestavljata dva zunanja venčna, polkrožno oblikovana lista.
Lepi srčki so nezahtevne rastline, primerne za senčne lege. Na vrtu niso dobrodošle samo zaradi ljubkih cvetov, ki se razvijejo v maju, temveč tudi zaradi fino oblikovanih, nacepljenih modrikasto ali srebrno zelenkastih listov. Ko razmišljamo o primerni družbi zanje, jih posadimo med nižje praproti, hoste in pljučnike; druge, nižje rastoče vrste bolj zgodaj cvetočih srčkov pa posadimo med tulipane ali blazinaste plamenke, lahko tudi med orlice, oslade in krvomočnice.
Rastline imajo v tleh odebeljene korenike oziroma rizome. Ker se na ustreznih rastiščih z leti šopasto razrastejo, jih lahko množimo z delitvijo korenik, in sicer zgodaj spomladi, čim opazimo poganjke na površini zemlje. Z ostrim nožem razrežemo rizome tako, da ima vsak novi del več poganjkov in dovolj lastnih korenin. Lahko pa jih vzgajamo tudi iz semen. Če cvetočih stebel ne porežemo, se v srčkih razvije seme, iz katerega bodo morda spomladi vzklili sejanci.
Srčkov bolezni ne napadajo, niti se jih ne lotevajo škodljivci, lahko pa nekatere vrste po nekaj letih rasti brez znanega vzroka preprosto propadejo. Pozne spomladanske pozebe lahko osmodijo prve poganjke.
Poznana in priljubljena je belocvetna različica (D. spectabilis f. Alba). Vrtnarji so vzgojili še različice s temno- (D. 'Bacchanal', D. 'Adrian Bloom') ali svetlorožnatimi cvetovi (D. 'Spring Morning'). Druge vrste se od navadnih srčkov, ki se v višino razrastejo med 60 in 90 centimetri, razlikujejo po nižji rasti, običajno od 20 do 40 cm, in po filigranskih vzorcih listov: D. eximia, D. formosa, D. peregrina. Posebno prvi dve vrsti se odlikujeta po pernato nacepljenih, simetrično oblikovanih listih, ki spominjajo na liste kobulnic. Ko ne cvetijo, so njihovi šopi listov podobni nežni praproti.
Lipa in druga drevesa s srčastimi listi
Če so srčki rastline, katerih poimenovanje ima izvor v srčasti obliki cvetov, se je treba pri drugih rastlinah malo bolj potruditi in srčke šele odkriti, na primer v srčasti obliki listov. Pravijo, da smo Slovenci melanholične zasanjane duše, in morda smo prav zato za simbol slovenstva izbrali lipo, do katere gojimo globok čustveni odnos. Še dandanes se ob poslušanju pesmi Lipa zelenela je orosi oko marsikaterega poslušalca in med starejšimi ljudmi še vedno živijo spomini na družabna posedanja pod vaško lipo (Tilia platiphyllos) ali morda pod lipovcem (Tilia cordata), kajti obe vrsti sta prisotni v naših krajih in sta za nepoznavalce težko ločljivi. Kakor koli že, v spominih ali v živo, »naši« lipi in nekatere tuje vrste imajo srčaste liste ali, če hočete, liste v obliki srca. Lahko bi rekli, da smo si za simbol izbrali pravo drevo.
Pa ne samo mi, tudi Kitajci imajo »svoje« drevo s srčastimi listi. Imenuje se pavlovnija (Paulownia tomentosa) in je lepo okrasno drevo iz družine črnobinovk. Njeni srčasti listi so zelo veliki, na zgornji strani kosmati, na spodnji puhasti. Cvetni popki se razvijejo in oblikujejo že jeseni, zacvetijo pa zgodaj spomladi, še preden se drevo olista. Modrovijolični trobentasti dišeči cvetovi so veliki in združeni v grozde. Pavlovnija najbolje uspeva in cveti v krajih z dolgimi vročimi poletji, na dobro odcednih tleh, v hladnejših krajih pa razvije samo zelo velike liste z malo ali sploh nič cvetja. Na Japonskem, kjer so pavlovnije priljubljena okrasna drevesa, je nekoč veljal običaj, da je morala vsaka bogata nevesta v zakon za doto prinesti skrinjo, narejeno iz lesa pavlovnije. Morda so k izbiri lesa pripomogli prav srčasti listi drevesa, kar potrjuje domnevo, da za ljubezen in njen simbol, srce, ni meja.
Več v Zarji št.7, 14.2.2017
