Območni župnik se redno oglaša pri nas na klepet, čeprav mu je kristalno jasno, da smo pri hiši vsi tako imenovani ateisti (razlaga, kaj to je, je precej zapletena, v grobem pomeni »neverniki«). Z veseljem smo se udeležili njegove zlate maše, ker ga cenimo in spoštujemo. Mislim, da ni to nič nenavadnega, navsezadnje so tudi v naši redakciji eni, ki verujejo, in drugi, ki ne, o tem se mirno in spoštljivo pogovarjamo in, kot lahko redni bralci opazite, v Jani pogosto nastopajo duhovniki in redovnice, ena je bila celo Slovenka leta. Zakaj ta neobičajni uvod?
Vsako leto z velikim zanimanjem prisluhnemo, kaj ima povedati slovenski metropolit na praznik Marijinega vnebovzetja na Brezjah. Letos se hvalabogu ni ukvarjal s politiko, zelo težko je namreč poslušati, kako se verski vodja dvomilijonske nacije izrazito nagiba na desno stran, kot da v drugih miselnih okoljih ni nobenega prostora za duhovnost. Letos se je nadškof Zore posvetil vlogi Matere Božje, predvsem pa ateizmu, ki čedalje bolj razsaja med ljudmi. »Človek brez Boga je nag in ogrožen – in ga je strah. Ogroža ga stvarstvo okoli njega in ogrožajo ga ljudje okoli njega,« je med drugim povedal. Zlobneži bi rekli, da je pravzaprav tudi to politični govor, saj je večina ateistov na levem političnem polu in nezadržno prodirajo proti sredini ter čez.
Isti večer je bil na nacionalki precej limonadni film o nobelovki in svetnici materi Terezi, ki je enemu od bolnikov dejala »moli k svojemu bogu« (ki seveda ni bil katoliški bog). Precejšen del prizorov je bil posvečen njenemu dvomu, ali Bog sploh je, kar je sicer znano iz dopisovanja z njenim duhovnim podpornikom. Je strahotna revščina v indijski Kalkuti skrhala njeno vero? Vsekakor pa ni načela njene dobrodelnosti, čeprav so ji pozneje očitali, da je bila nekakšno pokritje za cerkvene škandale. Kakorkoli že, v filmu so uspeli načeti dve vprašanji, ki glodata vsakega razmišljujočega človeka.
Prvo je, zakaj Bog dopušča, da ljudje, čeprav so pridni in dobri, živijo v revščini in nasilju. Moja generacija je svojo vernost večinoma pripeljala do birme, potem se je pa pri mnogih začela lomiti. Ne (le) zato, ker nas je komunistična partija z bonitetami ujela v svoje mreže, ampak ker smo bili vendarle dovolj izobraženi in razmišljujoči, da smo postavljali vprašanja, na katera nismo dobili jasnega odgovora. Nekako takole: »Bog je zmeraj bil in zmeraj bo. Amen.«
Drugo vprašanje, zaradi katerega je prelite veliko krvi, je – kateri Bog je pravi? Ali pa je samo eden, častimo ga pa na različne načine, za kar bodo napačni častilci nedvomno kaznovani? Seveda mi lahko očitate, da postavljam butasta vprašanja, in vendar – koliko gorja so povzročili odgovori nanje? V Sloveniji imamo sicer registriranih več deset verskih skupnosti, po večini pa smo iz krščanskega okolja z enim Bogom. In ker nimamo drugih hudih verskih problemov, se delimo vsaj na verujoče in ateiste. S prizvokom, da so čisto pravi Slovenci kakopak verujoči.
Bolj lezemo proti koncu življenja, bolj nas vznemirjajo duhovna vprašanja. Nas tam onkraj res kaj čaka ali se bomo razblinili v nič? In če tam kaj je, smo to zapravili, ker nismo hodili v cerkev? Pokojni dr. Grmič mi je v enem od pogovorov rekel, da bomo deležni božje milosti, če smo živeli po božjih zapovedih, ne glede na to, če smo sodelovali pri obredju. Vsi poznejši sogovorniki, duhovniki, so trdili, da brez pomoči Cerkve takšne milosti ne moremo doseči.
Torej ostajamo eni in drugi, ne glede na to, kakšni v resnici smo, in ker smo eni že vnaprej obsojeni na pekel, med nami tudi na tem svetu ne more biti sožitja?
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 34, 20. avgust 2024.
