Za druženje z Jano je predlagala prekrasni Čebelarski dom na Brdu pri Lukovici, ki je sicer v sosednji občini, vendar le nekaj kilometrov stran od njenega doma. V tem pisanem zavetju, ki kljub počitnicam ne sameva, so jo obiskovalci takoj prepoznali, ustavljali in z njo prijazno poklepetali. Z veseljem si je vzela čas za vsakega. Potem pa je beseda nanesla na to, da imajo v tem čebelarskem raju tudi poroke. Ljudmila se je hitro spomnila, kako uživa tudi v funkciji pooblaščenke za sklepanje porok.
Nepozabno poročno slavje
»Ta moja funkcija ima že dolgo brado, še iz mojih županskih časov izpred četrt stoletja. Občina Moravče je skupaj z lastnikom Petrom Pirnatom krasno obnovila poročno dvorano v bližnjem gradu Tuštanj. Prvi par, ki se je tam poročil, je želel, da ga poroči domača županja. Tako sem sprejela še to pomembno in častno nalogo ter v tem tudi uživala. Mladoporočencem z veseljem povem veliko lepih stvari, koliko se jih držijo, je odvisno od njih. Ob teh priložnostih se vedno spomnim tudi svoje poroke pred 38 leti. Z možem Romanom sva se spoznala med študijem v Ljubljani, bila najprej prijatelja, nato pa sva se poročila. Imela sem veliko kmečko poroko in ohcet pri nas doma. Spominjam se, kolikokrat smo očeta prosili, naj da tisti dve veliki sobi prezidati na pol, da bi otroci imeli vsak svojo sobo, pa ni želel. Govoril je, ko se boste poročili, bomo lahko kar doma naredili ohcet. In bilo je res nepozabno. Pri nas na Zgornji Velki v Slovenskih goricah je bila takrat navada, da so šli svatje, če le ni bilo predaleč, peš od doma do cerkve Marije Snežne. Svatje z muzikanti se ustavijo povsod, kjer sosedje, po navadi otroci, postavijo na cesto stol s pijačo, včasih je priloženo še lepo sporočilo, v katerem mladoporočencema zaželijo srečo v zakonu. Namesto petnajst minut smo do cerkve hodili več kot eno uro, saj smo se ustavili pri štirinajstih 'šrangah', kot jim pravijo po domače. Tudi sama ohcet je bila nepozabna – v eni sobi je bilo sorodstvo, v drugi prijatelji, v sredini je bila veža, kjer smo plesali,« pripoveduje Ljudmila, ki tudi po skoraj štirih desetletjih še vedno z veseljem pripoveduje o tem dogodku in možu, s katerim imata tri otroke.
Jokala pa nisem
»Srečo imam, da se je mož že prej ukvarjal z lokalno politiko. Bil je svetnik in nekaj časa tudi podžupan. Ko sem po naključju oziroma prigovarjanju prijateljev iz občinskega odbora NSi tudi sama pristala v njej, mi je lahko dal marsikateri nasvet. Na začetku, ko sem postala županja Moravč in imela v občinskem svetu tri poražene protikandidate z volitev in celo manjšino v občinskem svetu, mi je veliko pomagal. Največ pa sem se naučila od nasprotnikov, ki so skušali narediti vse, da na rednih volitvah čez leto dni ne bi znova kandidirala. Še preden sem bila kandidatka, so me diskreditirali in poniževali. Bila sem priseljenka, 'samo' učiteljica, motila jih je moja dejavnost v ljubiteljskem gledališču …. Najbolj so me takrat v občini poznali po kulturnem udejstvovanju, saj sem bila predsednica in soustanoviteljica kulturnega društva Limbar, vodja dramske skupine, za katero sem pisala tudi igre in jih režirala. Vendar se nisem dala. Kolikokrat so me poskušali odpisati, kaj vse so govorili in pisali o meni, tudi to, da se mož skriva za mojim krilom, da sem diktatorka, vendar sem vedno ohranila dvignjeno glavo, poštenost in pripravljenost na delo. Nikoli nisem zaradi zlonamernosti drugih jokala. Včasih je bilo težko doživljati take stvari, vendar se v najtežjih trenutkih v meni zbudi moje levje srce in vztrajno premagujem ovire ter grem naprej. Izkazalo se je, da lahko človek s poštenim delom veliko dobrega naredi za svoj kraj in za ljudi ter da nisem počela nič narobe,« je pripovedovala brez grenkobe. Seveda pa ji ni bilo vseeno za otroke. Ko je postala županja, je imela najmlajša deset let, sin dve leti več, najstarejša hči pa je bila takrat stara štirinajst let.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 34, 20. avgust 2024.
