Poučno je. In le na prvi pogled se zdi dolgočasno, mož s kravato izprašuje druge može s kravatami, ampak kakšen dolgcajt neki, vzemite si nekaj minut in oooooh, kakšen vrtinec različnih žanrov zapleše pred vami ob odkritih izpovedih ljudi na najvišjih položajih v vladi, ki so takrat pod Johnsonom krojili usodo Britancev: njihove izjave gredo od kriminalke do farse, od melodrame do grozljivke!
Precej je ljudi razburilo spoznanje, da so na Downing Streetu številka 10 prvega moža vlade Johnsona tako rekoč vsi – za njegovim hrbtom, se razume – klicali trolley, nakupovalni voziček. V elektronskih sporočilih so zanj uporabljali ikono nakupovalnega vozička. In so bili potem ljudje precej ogorčeni, češ, kaj so vam pa hudega naredili nakupovalni vozički? Krasna iznajdba so, če odštejemo, da se ne znajo vedno zanesljivo držati ene smeri. In prav od tod izhaja podobnost z Johnsonom, ki ni bil kos položaju, pa strašno cagav je bil, a ko se je enkrat odločil … si je potem še večkrat premislil. Kot nakupovalni voziček z razmajanimi kolesci, ki gre malo sem, malo tja.
Johnson – ki je nekoč vodilne znanstvenike v deželi vprašal, ali se da virus uničiti tako, da si s posebnim sušilnikom za lase pihaš v nos – je covid sprva podcenjeval, češ da je nekaj takega kot svinjska gripa, tole je pa tisti zares grozljivi del: če starejši umrejo, naj pač umrejo, je menil predsednik britanske vlade, da njegovi strankarski kolegi, konservativci, menijo, da je covid »način, kako narava opravi s starejšimi, in nisem prepričan, da se ne strinjam z njimi«. Naj torej stari sprejmejo svojo usodo in umrejo, mladim in gospodarstvu pa naj pustijo, da gredo brez večje škode naprej.
Da je bilo to že zdavnaj in daleč in da se nas ne tiče? Ne drži – ker je prvo, kar se vprašaš, kako je bilo pa pri nas! Tudi v tej državi so starejše prepustili njihovi usodi, ko so jim odrekli oskrbo v bolnišnicah, smo to pozabili in oprostili? Ker so vsi kar tiho. Nihče ne preiskuje odgovornosti za odločitev, ki je izpričano prinesla številne nepotrebne smrti, tedanji zdravstveni minister, ki se je pod to odločitev podpisal, tudi če so mu jo morda vsilili, je odstopil – ne zaradi tega – in je zadeva končana. Toda ali je res? Ali smemo dopustiti, da se konča z molkom? Z odvračanjem pogleda? Majhna skupina ljudi se je zavestno odločila, da bodo drugi skupini ljudi – zgolj na podlagi njihove starosti in zdravstvenega stanja – odrekli pomoč, kar je za mnoge iz te druge skupine pomenilo smrtno obsodbo. In s tem se nihče ne ukvarja? Ni več pomembno? Je bilo s tem, da se je zamenjala vlada, vse odpuščeno?
Mislim, da ne bi smelo biti. Kaj mislite vi?
