Eden od razlogov, da se peljem v neznano, je tudi moja nova življenjska odločitev, in sicer: ničesar, kar diši po dobrem, ne zavrnem več. Izgovorov, kot so: nimam časa, ne da se mi, to ni zame, brez zveze, drugič ..., preprosto ni več. Ali me igra potegne ali pa ne, ni več nekaj samo na pol. Pogosto se zadnje čase prepuščam intuiciji, svojemu šestemu čutu, ki je zadnja leta rahlo atrofiral, a se zdaj, ko sem mu spet namenila vso svojo pozornost in zaupanje, pobira kot feniks iz pepela. Pri pismu gospoda Edija mi je nekaj reklo, pojdi, Katarina, organiziraj si čas in poskusi nekaj drugega. Ne veš, kaj te čaka, pa saj tega nikoli nisi vedela. Ničesar ne pričakuj in prijetno boš presenečena. Medtem ko se vozim na srečanje, nisem čisto sproščena, na zunaj se smehljam, a znotraj me najeda negotovost; tako daleč stran sem od svoje varne cone. »A kar na konja boš šla po vsem tem?!« glodam samo sebe z neumnimi kritikami. »Pri teh letih? Pa saj ne znaš jahati. Nisi mogla izbrati nič bolj nevarnega za sprostitev? Recimo dirke z motorji? Ali pa prosto gorsko plezanje? In kakšno zvezo imajo sploh konji s tvojo boleznijo?!«
Spomnim se, da je Edijeva žena terapevtka, ali se ukvarja z onkološkimi bolniki, pa ne vem. Konji in onkološki bolniki? Še nikoli slišala. Kup vprašanj se mi vrti po glavi, ko se peljem skozi čudovito pokrajino ob robu Ljubljanskega barja prelivajočih se zelenih barv, kot bi jo kdo s čopičem narisal. Do Vrhnike je gneča, vleče se neugledna okolica, posejana z industrijskimi poslopji in veletrgovinami, ko krenem proti Bistri, se slika spreminja in tudi čas začne drugače teči. S svojim malim kaktusom vijugam po ozki cesti, kilometri izbrišejo vse dvome in zastavim si samo eno vprašanje: »Imaš pogum poskusiti, česar nisi še nikoli? Občutiti nekaj, česar še nisi? Iti, kamor še nisi bila? Imaš pogum na primer poklicati za kavo nekoga, s katerim je še nisi pila? Ker čemu nov dan, če je vse drugo po starem? Spet se boš pritoževala nad življenjem, okoliščinami, drugimi ljudmi, a težava je bila in je še vedno samo v tebi. Zapomni si, draga moja, od vsega lahko zbežiš, le od sebe ne. Ne moreš uiti od tistega, kar si. Kar želiš biti. Ali res želiš, da te življenje nekoč vpraša: »Zakaj nisi tega storila? Lahko bi. Čemu nisi šla tja? Lahko bi, pa nisi.« Ni težava v tem, da si stopila naprej in naredila napako. Ne, težava je v tistem, česar si nisi upala storiti. Si si pa želela. Koliko tega bi lahko še izkusila, a te je bilo strah zapustiti tistih nekaj varnih kvadratov zemlje, na kateri si se počutila varno? Varnost je ubila tvoje srce. In pogum. Danes ne dovoli dvomom, da prevzamejo vodstvo. Tvegaj! Odpotuj na drug konec sveta. Magari do Vrhnike za začetek. Zajahaj konja. Nasmehni se. Razširi si horizont. Življenje je prekratko, da bi igrala samo na karto varnosti. Poskusi in videla boš. Vsak konec prinese neki začetek. Vsaka žalost novo veselje. Vsak odhod nov prihod. Zato ne glej predolgo v vrata, ki so se zaprla pred tabo. Življenje te uči, da je najpomembneje hoditi naprej. Navkljub vsemu, zase. Tudi kadar nisi čisto prepričan, da je tvoja pot prava. Odločilno je hoditi naprej tudi takrat, ko se ti zdi, da nimaš preveč pravih razlogov. A vseeno rineš v jutri, ko je konec današnjega dneva. Včasih se znajdeš na robu prepada, ne vidiš izhoda, vse je črno, že se obupan nagneš nad črno luknjo, ki te hoče posrkati vase, a naenkrat se pred tabo odpre nova pot in pokaže se nešteto možnosti. Toliko, kot je zvezd na nebu. Katera je tvoja zvezda? H kateri od vseh teh možnosti boš stegnila svojo dlan? Spoznala si, da te bodo v življenju nekateri ljudje prizadeli, drugi pa zacelili. Slednji se bodo preprosto znašli v tvoji bližini, ni ti jih treba iskati, sami bodo prišli in dotaknili se bodo ran, ki so že leta odprte. Namesto bolečine srečaš nove priložnosti. Pridejo druga jutra. Ne gojiš več iluzij o ljudeh. Sprejmeš, da je tako moralo biti. In hkrati dojameš, da bo v tvojem življenju še veliko koncev. Ampak živa boš, vse dokler boš imela vero v to, da lahko vse začneš znova. Kolikorkrat bo pač treba. Kot feniks. To te nič ne stane.«
Pripeljem se na konec vasi Borovnica, oh, kakšno lepo ime, na idilično posestvo, kjer se že na daleč vidi, da tu kraljujejo konji. Na vhodu me pozdravi nasmejan kamniti kip konja, kmalu zatem spoznam gospodarja Edija. Njegov negotovi nasmeh sreča mojega. Vem, da se oba počutiva enako. Neznanca. A najina pogleda govorita isti jezik: »Dala sva si priložnost, poskusiva.« V tem trenutku vzljubim tega neznanca, ki me s svojo fizično podobo spomni na neko vzhodnoindijsko božanstvo, podoben je Budi, počasi in umirjeno tudi govori, moje čisto nasprotje. Spoznam tudi njegovo ženo Janiko z neverjetno plavimi očmi, Edijevo drugo polovico. Tudi dušno, tega mi ni treba posebej poudarjati. Redko srečam pare, ki živijo dvojino ne samo na papirju, temveč tudi v pravem pomenu besede. Ponavadi je eden v paru dominantnejši, zato se hitro opazi, kdo doma nosi hlače. Ali pa hlačke. Pri njiju pa tega ne morem ugotoviti. Skupaj sta že nekaj desetletij in drug za drugega v vsakem trenutku vesta, kje je, kaj počne in kako diha. Navdihujoče. Prave ljubezni živijo in imajo več oblik. Janika me odpelje v lepo urejen konjski hlev, kjer me že čakata njena asistenta, mlad fant po imenu Peter in gospa Joži. Ter kup čudovitih, zvedavih konjev. Opazujem jih radovedno, v sebi ne čutim nobenega strahu, le rahlo neučakanost, živali so opreznejše. »To je Blue, tvoj terapevt,« reče Janika v smehu in pokaže na rjavega konja, ki me gleda naravnost v oči. Hm. »Terapevt?« rečem. Dragi bog, je to spet morda neka tvoja smešna pogruntavščina na moj račun? (se nadaljuje)
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 40, 3. oktober, 2023.
