No ja, ne povsem. Ponekod je šlo le peš. Dokler se cesta ni vsaj malo poravnala. Kolesarila sva okoli solnograških jezer v Avstriji. Zelo lepo. Kombinacija preštevilnih jezer in gora. Ko se je – tisti teden, ko sva bila tam – tu in tam celo zjasnilo, so bili razgledi pravljični. »Dopust« sta nama namesto kristalnih vaz ali kozarcev za vse najine osebne praznike v letu namenili družini najinih potomcev. Agencija zagotovi prenočišča z zajtrkom in prevoz prtljage na novo lokacijo, ti pa moraš tja prikolesariti. Etape so od 40 do nekaj manj kot 70 km dnevno. V primerjavi s tem, kar med dirkami predihajo profesionalci, komaj omembe vredno. Težava so le tiste špičke, ki jih na priloženih orisih poti skorajda ni videti, na poti pa se izkaže, da ne gre za krtine, ampak za nas, ki nismo plačani za nečloveško mučenje, kar spodobne vzpone.
Najprej sem bila nad darilom naravnost vzhičena. Poglej, mogoče pa le še nisva za v peč, očitno najini mislijo, da je tole kolesarjenje za naju naravnost idealno darilo. No, nekje na polovici poti pa so me začeli begati prvi dvomi. Kaj pa če ni šlo za priznanje, ampak za neke vrste test? Če preživita, prav, če ne, pa smola za njiju, za nas pa ... kar pač v takih primerih sledi. No, za tole nimam kakšnih hudih dokazov, gre bolj za naš interni črni humor, s katerim si radi polepšamo dneve.
Kakor koli, resnica je, da so bili najini potomci prepričani, da se bova na pot odpravila z električnima kolesoma. Tako kot se je 90 odstotkov kolesarjev, ki sva jih v tem tednu srečala na salzburških kolesarskih poteh. Ampak ker sem najpametnejša, sem nama doma določila klasiko. Poti so ob jezerih, po ravnem torej. Ti že veš, je rekel moj. In potem je sledilo zgoraj zapisano. Kar nekajkrat je bilo lažje peš kot na kolesu.
A bilo je super. Kolesarske poti imajo naši sosedje res lepo urejene. Tudi če niso ločene od avtomobilističnih cest, so jasno označene in v tednu dni se nama ni zgodilo, da bi kdo besno trobil za nama, naju z avtom rinil s ceste, nama kazal sredinec ali kaj podobnega. Nasprotno, včasih je bilo prav neverjetno, kako potrpežljivo so vozili za nami in čakali, da bo prehitevanje res varno. Kar je res, je res, Slovenci smo, ko gre za vozniško kulturo, v pradavnini. Drugo presenečenje pa je bila številnost kolesarjev na električnih kolesih. Najverjetneje izposojenih, saj jih večina na njih ni delovala, kot da bi bila »zlita« z njimi. Šlo je – junijskemu terminu primerno – za najino generacijo. Ležerno kolesarjenje. Tudi sredi hoste so bili ob poteh številne klopi, urejena razgledišča … Le do vode je težko priti. Znano je, da so v Avstriji tudi obale v zasebni lasti. Vse je ograjeno, zaklenjeno, nedostopno. Salzburško ima kaj pokazati. Svojo zgodovino drago tržijo. Vstopnine v muzeje, gradove, ogledi razno raznih cesarskih vil – ki so še danes v zasebni lasti – so visoke: 30 evrov in več.
Sicer pa je tam vse kot iz škatlice. Nobene navlake ob hišah, nobenih vreč s smetmi po vogalih, odsluženih strojev ...Tudi ob delavnicah in kmetijah ne. Precej drugače kot pri nas, priznam. Pa še nekaj. Čeprav ti kraji živijo od turizma, se mu prebivalci ne podrejajo. Gostiln ob teh poteh ni veliko. Če so, so popoldne zaprte, dvakrat na teden imajo »ruhetag«, dan počitka. Zelo očitno in povedno je, da oni tam živijo, mi pa smo samo turisti. Ne oni nam, mi se moramo prilagajati njim. In prav je tako.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 26, 27. junij, 2023.
