Ko se znajdeš v kolesju institucij, si včasih nemočen kot novorojenček, ki ga pustijo na smetišču, kjer ga najbrž ne bo nihče pravočasno našel. Namen je namreč, da umre, sicer bi ga postavili na prag obljudene hiše, če ga že nočejo. Okrutna primerjava? Niti ne. Če ti uničijo lep del življenja, ki je enkratno in nepovratno, so te nekako vsaj delno ubili.
Že dolga leta spremljam agonijo akademika prof. dr. Dolenca, vrhunskega kirurga, ki sta mu naše sodstvo v spregi z izraelskim in naš ljubljanski Klinični center uničila družino, dobro ime in ga spravila na beraško palico, o čemer lahko preberete v današnji Jani. Vsem, ki so vsaj za silo pismeni, je bilo (in je še) jasno, da so slavnega zdravnika po krivem potunkali, izgovori, zakaj ga je sodstvo obravnavalo kot kriminalca, kolegi pa ga niso zaščitili, so bili plehki in neprepričljivi. Zdaj vendar prihajajo dobre novice z Evropskega sodišča za človekove pravice – proces se lahko začne znova. Vprašanje je le, ali so zdaj sodniki pripravljeni upoštevati vsa dejstva in se ne bodo zmenili za pritisk iz visoke politike in zdravstva? Kako dolgo bodo zavlačevali proces, saj akademik Dolenc ni več najmlajši? Pravijo, da ta primer ni razklal slovenskega sodstva, ampak ga je razgalil. Beseda je zelo primerna.
Že nekaj časa nestrpno čakam na novice, kako se bo razpletla usoda treh zarubljenih otrok, ki so že skoraj tri leta brez mame. Ali si želijo živeti pri njej, o tem ni nobenega dvoma. Zadnje mesece so sploh brez stikov z njo, kar nakazuje, da bo sodnica, ki nikakor ne izda sodbe (zaslišanja je vendar treba pretipkati), materi odvzela skrbništvo. Zakaj že? Ker se ne trudi, da bi otroci ljubili očeta. Očetu pa se za kaj takšnega ni treba truditi. Tri leta ima na skrbi otroke noč in dan, pa so še zmeraj pod »škodljivim« vplivom matere, ki jih je ves ta čas videla le nekaj ur na mesec, več kot pol leta pa sploh ne. Iz koga pravzaprav sodišče in izvedenci brijejo norca? Nihče, ki zadevo pozna od blizu, ne razume, kako se lahko zadeva vleče tako dolgo in tako pristransko. Pa čeprav se zadeve, kjer so vpleteni otroci, obravnavajo prednostno. Vsaj v zakonih tako piše. Morda pa bo bolj pohitelo ESČP (s primerom Dolenc in podobnimi smo si tam že ustvarili ne prav dober sloves), kjer je ta nepojmljiva jara kača pristala in kjer imajo otroci tudi prednost. Bomo sploh kdaj izvedeli, kako lahko pride do tako brutalnih rubljenj in ločitev od matere (primer ni edini, kmalu jih bomo razgrnili še nekaj)? Zaviti so namreč v kopreno varanja podatkov, ker gre za mladoletnike. Javnosti pač ne sme zanimati in brigati, kaj se dogaja na sodišču, centrih za socialno delo, pri psihologih in psihiatrih. Šele ko zatolčeni otroci odrasejo, lahko sami tožijo, če so česa takega sploh še sposobni. Že nekaj tednov spremljamo na sodišču dramo otrok nekega profesorja, ki se je izživljal nad njimi in njihovo mamo, pričajo pa šele zdaj, ko so odrasli … In hudo ranjeni.
Pa na svidenje v naslednji vojni. Ne bomo odnehali, dokler ne bodo dobili otroci varuha s kremplji in zobmi, ki bo lahko s svojo strokovno podkovano ekipo posegel kadarkoli tudi v odprte primere na sodišču in drugod. Ker je to zdaj glavni razlog za neukrepanje – nič ne moremo, dokler se primer ne zaključi. Kar lahko traja do otrokove polnoletnosti.
Revija Janašt. 45, 7.11.2022
