Voda nas dvigne s kavča. Zbrali smo 50.000 podpisov in referendum o novem zakonu o vodi bo. Ampak vsa ta zgodba o požrtvovalnosti prostovoljcev ter sodelovanju mladih in starih, ki človeku res pogreje srce, da jim mora naglas zaklicati velik hvala, ker so poklanjali proste ure za skupno dobro – je šele (obetaven) začetek. Po treh letih bo treba ljudi zopet spraviti na volišča, in v naši državi je to presneto težka naloga. Četrtega julija bi bilo to še posebej težavno, enajstega pa bo vrhunsko zagamano.

Znani tekač Urban Praprotnik in nato tudi kolegi z Večera so opozorili, naj se ne zgledujemo po Avstrijcih, kjer ob vodah nikoli niso poznali pasu javnega dobrega. Tako so v Avstriji v zadnjih desetletjih zidali povsod, kjer je bilo to mogoče. Ob Preseškem jezeru se obetajo velikanski luksuzni apartmaji (kakopak!) tik ob vodi. Občini zaslužek seveda diši, ljudje so odločno proti. Kdo bo zmagal? In ali sploh lahko? Lahko se učimo od napak naših sosedov, če le hočemo, in se raje zgledujemo po Bavarcih, ki ne dovolijo gradnje ob vodi.

Eden izmed naših poslancev je za govorniškim odrom v parlamentu govoril o tem, kako nikjer v novem zakonu niti z besedo ni omenjena pitna voda, ljudstvo pa je na upravne enote drvelo ravno zaradi skrbi o neoporečni vodi iz domačih pip. O, luba gela, bi rekli na Štajerskem. Naj si torej spoštovani poslanec prebere, kaj je o priobalnem pasu za našo revijo povedal prof. dr. Mihael Toman, biolog, ki se ukvarja z ekologijo voda. Priobalni pas deluje kot ledvice v človeškem telesu, in če ta kos zemlje z vsemi pomembnimi organizmi pozidamo, torej zastrupimo, se bo to odražalo tudi na vodi, ki oskrbuje naše rezervoarje. Če nočeš razumeti, ne boš. Če nekomu nočeš zaupati, ne boš.

Ampak komu v teh norih časih zaupati? Ekologom, nevladnim organizacijam, strokovnjakom v vladnih službah, strokovnjakom v združenjih, na fakultetah in društvih? Dobro bi bilo, ko bi v teh še kako potrebnih razpravah pred referendumom politike umaknili s televizijskih omizij. Naj spregovori stroka. Stroka, beseda epidemiološkega leta 2020.

Prav strokovnih debat s tehtnimi argumenti se veselim in morda nam bo postalo jasno, kako glasovati. In ne, referenduma si nimamo kaj očitati, češ da na tak način državni blagajni krademo denar. Švicarji s tem nimajo težav, čeprav imajo daleč največ referendumov na svetu – mi smo pa menda vedno hoteli biti malo podobni tej alpski deželi; tudi deželi referendumov in drugih oblik neposredne demokracije.
Referendumi so namreč koristen lek za omejevanje moči parlamentarnih strank in varovalka za korupcijo, spodbudijo nas k sodelovanju, razmisleku, pripomorejo k vzpostavljanju družbenega reda in miru. Na neki način vlivajo zaupanje, da smo res v demokraciji – torej tam, kjer vlada ljudstvo. So priložnost, da tudi v kapitalizmu pokažemo, za kaj nam je (še) mar.

Nekateri posvečeni pravijo, da so bili državljani, ki so oddali podpise za referendum, zavedeni. Sama si ne bi upala tako podcenjevati 50.000 duš, ki znajo brati in razmišljati.

Zarja Jana, št. 22, 1. 6. 2021