Nedavno sem bil ob neki priliki na nacionalki predstavljen kot »levi novinar Vasja Jager«. Kar je dejansko pošteno in zadosti točno – res mi je tako ime in res se preživljam z novinarstvom. Sem se pa malce zamislil ob omembi svoje ideološke klasifikacije, četudi je povsem točna, v današnjih časih brezobzirne polarizacije pa hvalabogu še toliko bolj. In če pogledam nazaj, mi je jasno, kako sem kljub svojemu temeljnemu preziru do ideologije moral ugotoviti, na kateri strani prsi imam srce.

Pri nas doma nikoli nismo bili ne za ene ne za druge; predvsem smo se držali tiste Cankarjeve (še ga bom omenil!) krilatice, da je nazadnjaštvo okej, naprednjaštvo še bolje, najboljše pa so pohane piške. Do desetega leta sem v življenjepis že stlačil tako pionirsko prisego kot obhajilo in nato nadaljeval nekako v tem stilu; do danes sem že nabral vse zakramente razen ohceti in poslednjega olja. Nisem pa nikoli prebiral Marxa, Lenina ali Kardelja in tudi za Udbo nisem špicljaril, razen če sem nezavedno bil nekakšen hipnotizirani mančurski kandidat v vrtčevskem oddelku. Za moj odnos do krivičnih družbenih razmerij so bile odločilne krivice, ki jih je tam nekje pri dnu srednjega razreda trpela moja bolj ali manj ves čas v negotovosti živeča družina; ata in mama sta strastno sanjarila o trenutku, ko bomo prebili sistemsko blokado in se izstrelili onkraj vsakdanjega strahu pred kreditom in položnicami, pa se ni nikoli uresničilo. Oče je bil fabriški delavec, pred penzijo sindikalist, vmes pa celo desetletje brezposeln; na njem sem videl, kaj je kapitalizem, kaj tranzicija pa privatizacija in kaj socialna država. In čeprav moje ubogo Šmarje pri Jelšah ni ravno Wigan, mi je dalo zgled revne solidarnosti, pomešane s fovšijo, postrežene s špricerjem, nabrane v kljubovalnem hrklju, požrte z lastnim ponosom.

Več v reviji Zarja Jana, št. 8, 23.2. 2021