Pred dnevi se mi je prav milo storilo, ko sem opazovala dva visoko izobražena možakarja iz kategorije ranljivih skupin, ko sta se srečala po nekaj mesecih. Vmes sta bila, sicer stara prijatelja, kar lep čas sprta. Zaradi dveh besed, ki jih je eden od njiju, ne spomnita se več, kateri, zapisal v elektronski pošti. Če se kakšna beseda ponesreči v pogovoru, vidiš iz sogovornikove reakcije, da ni zadela tja, kamor je bila namenjena – in jo takoj popraviš. Če je pa nerodno zapisana in bralec tisti hip ni prav dobre volje, lahko hitro zrase v slona, ki ga vrne dopisovalcu. In ta, ki ne razume, da se je pričakovalo pojasnilo in opravičilo, vrne dva slona … Skratka, prijatelja sta ugotovila, da bi bil čas za modrost, kljub prepovedi sta se povabila na kosilo, se pozdravila s komolci, kot terja covidna previdnost, potem pa sta si planila v objem. V tistem trenutku ju je vsekakor bolj veselilo, da sta premagala zamero, kot pa skrbelo, da bi morda zbolela. Potem sta med kosilom ubogljivo sedela tri metre narazen. Ob slovesu sta si pomahala.
Ob sprehajalni poti, ki jo premerim skoraj vsak dan, že cvetijo trobentice in napovedujejo pomlad, ko bo, vsaj upamo tako, življenje precej bolj normalno. Svoje bodo prispevali cepivo in sončni žarki, koliko pa bodo k temu pripomogli vladni ukrepi, bomo še dolgo razpravljali. Že prej omenjene trobentice cvetijo v goriški regiji, eni od tistih, kjer otroci v torek ne bodo smeli niti v šolo niti v vrtec, ker je preveč okuženih ljudi. Pri tem pa vemo, da otroci niso ogroženi, in če imajo smolo ter virus staknejo, ga brez hujših zapletov premagajo. Seveda se najdejo primeri, ko so posledice hude, a so zelo redki. Zelo zelo pogosto pa se zgodi, da so otroci zaradi karantene popolnoma nepregibani, da imajo učne in psihične težave, da se redijo, ker jedo hrano po svoji izbiri, ali pa hujšajo, ker jim starši ustrezne hrane ne morejo ponuditi. Toliko družinskega nasilja, kot ga je zdaj, ne pomnimo. Če torej hočemo otrokom vseh starosti (vključno s fakultetami) dobro, jih čim prej spravimo nazaj v šole – in to v vseh regijah. Niso otroci krivi, če se je v nekem domu za starostnike ali v bolnišnici virus nebrzdano razširil in pokvaril regijsko statistiko. Tako kot starejši si predvsem želijo normalnega življenja, iger, tekmovanja, čebljanja, medsebojnega inštruiranja, pa čeprav z masko na obrazu in s stekleničko razkužila v žepu.
Več v reviji Zarja Jana, št. 4, 26. 1. 2021
