Oba imata nekaj skupnega – na neki način se tičeta vseh državljanov. V prvem procesu smo prizadeto razpravljali o zdravstvu, predvsem o tistem delu, ko se nam bliža konec življenja, skoraj vsi pa prej ali slej umremo v bolnišnicah. Nas bodo odklopili od naprav, ker jih bodo potrebovali za nekoga drugega, nas pa pustili, da se v neskončnih mukah poslovimo od tega sveta? Ali pa se bo vendarle našel kdo, ki nam bo brez suma kaznivega dejanja povečal protibolečinsko dozo in nas usmiljeno pospremil v večnost?
Ob primeru Merc smo se pogovarjali o šolstvu. In o nasilju. Zdaj že upokojeni ravnatelj in literat Dušan Merc se je znašel na zatožni klopi, ker je pred petimi leti in pol dva smrkolina, ki sta v bazenu (tudi spolno) nadlegovala sošolki, potem pa se naslednji dan še znašala nad njima v šoli, napodil domov. Nista smela na osnovnošolsko valeto in na izlet, pa tudi na podelitev spričeval ne. Konkretne škode nista utrpela, saj so bile ocene že zaključene. Po petih letih in pol so inšpekcijski in sodni mlini zmleli toliko moke, da so jo nato zmesili na sodišču. Merc je zelo odločno povedal, da je zaščitil žrtvi pred nasiljem in da bi še enkrat storil enako. Tožilstvo je pritegnilo šolskemu inšpektoratu, češ da je fantoma kratil ustavno pravico do izobraževanja, pa čeprav je bilo izobraževanje zaključeno. Prikrajšana sta bila le za žur.
Razprava v sodni dvorani je bila za javnost zaprta, ker da gre za občutljive zadeve in tudi mladoletnost se je omenjala. Mladoletnost? Na koncu devetletke so učenci stari približno petnajst let, se pravi, da so zdaj pri dvajsetih. Vprašanje je, ali so si sploh želeli na sodišče, saj je glavni akter obtožbe proti ravnatelju šolski inšpektorat. A če bi bila sodna dvorana odprta, bi bila gotova natlačena do stropa. Ker nas zadeva zanima in zelo zelo boli.
Tisto, kar nas najbolj skrbi in jezi, je vprašanje, ali v tej državi, v izobraževalnem in seveda pravosodnem sistemu lahko zmaga načelo zdrave pameti. Ima ravnatelj, ki je povedal o šolstvu že veliko tehtnega in odmevnega (in ga ima seveda marsikdo tam zgoraj v želodcu), pravico isti hip, ko se nekaj zgodi, odločiti po svoji strokovni in človeški vesti? In ne šele po petih letih in pol. Sam govori o zaščiti žrtev, jaz pa bi dodala, da mora iti pri teh stvareh tudi za kazen. Objestna mulca sta naredila nekaj zelo nesprejemljivega in grdega, zato je najmanj, kar ju lahko doleti, preprečeno slovo od sošolcev in učiteljev. Če mislite, da bi jima moral ravnatelj ukazati, naj se dekletoma opravičita, se, oprostite, motite. Vsak lahko skozi stisnjene zobe stisne tisti »oprosti« in ga potem biksa naprej. Nekega dne sta pač morala začutiti posledice svojih dejanj. In se naučiti lekcije o odgovornosti.
Primer Merc ni bil za nikogar sporen, saj so bili na njegovi strani vsi razen tožilstva. Kamorkoli pogledaš, vsi so ga branili, Podobnik, ki z muko sestavlja koščke svoje ljudske stranke, je takoj obljubil 30 avtobusov protestnikov, ki da bodo med procesom razsajali pred sodiščem. Merc se je gromko odzval, češ da noče nobene politizacije.
Več v reviji Zarja št. 50, 11. 12. 2018.
