Britanskim študentom ne pade na misel, da bi razdejali parlament kljub tehtnejšim razlogom za zaskrbljenost, kot jih imajo slovenski kolegi. V Angliji študenti nimajo subvencioniranih kosil, pa še za študij morajo seči v žep. Debata, ali je študij pravica ali privilegij, se sicer še ni iztekla, ampak davkoplačevalci so študentovo pot v boljši zaslužek pripravljeni subvencionirati le še deloma.
V Angliji in Walesu (na Škotskem in Severnem Irskem je drugače) od leta 1998 visokošolski študij ni več brezplačen. Takratni laburistični premier Tony Blair je uvedel načelo šolnine za redno dodiplomsko izobrazbo (pa tudi za izredno in podiplomsko). Delež participacije se veča in kmalu bodo univerze lahko zaračunavale, kar bodo hotele.
Za zdaj se pretežni del angleških univerz, z elitnima Oxfordom in Cambridgeem vred, financira iz proračuna in šolnina je regulirana. Za dodiplomski študij v šolskem letu 2010/11 znaša 3290 funtov na leto za britanske študente in študente iz EU; študenti iz držav zunaj EU plačujejo polno šolnino, brez davkoplačevalske subvencije torej, in odštejejo univerzi glede na področje študija od 11.000 do 14.000 funtov na leto (včasih še več). Plus življenjski stroški.
Ob teh številkah pa je tudi nekaj dobrih novic. Višje ko so šolnine, več je možnosti za posojila pa tudi za štipendije ter drugo finančno pomoč, ki jo omogočajo univerze iz lastnih dohodkov. Šolnino v Angliji lahko študenti plačajo s posojilom, ki ga zagotavlja država in subvencionira obresti. Ko se bodo po diplomi zaposlili, ga bodo vračali v majhnih mesečnih obrokih.
Vprašanje preživljanja večina študentov rešuje s honorarnim delom in z zaposlitvijo med počitnicami. Manj je pavziranja, ker univerze med študijem dovoljujejo samo enoletni odmor.
Študenti tekmujejo na trgu dela z drugo priložnostno delovno silo pod enakimi pogoji in brez omejitve števila ur. Študentsko delo je obdavčeno kot vsako drugo. Do določenega zneska (letos 6475 funtov) Britanci ne plačajo davka, nad njo 20 % (in navzgor). Pri zaslužku nad 110 funtov na teden plačuje delodajalec za študenta t. i. national insurance, socialno zavarovanje, ki študentu omogoča socialno varstvo skupaj z državno pokojnino. Za zaposlene znaša 11 odstotkov bruto zaslužka (poenostavljam), za samozaposlene pa 2,40 funta na teden (kar je cena kapučina sredi Londona). Honorarci, tudi študenti, imajo sorazmerno enake pravice kot redno zaposleni, s plačanimi počitnicami vred.
Včasih je bilo drugače. Država pestunja je študente podpirala z vzdrževalnino za plačilo življenjskih stroškov. Zadnja konservativna vlada jo je nadomestila s posojilom, laburisti so uvedli še šolnino in študijsko posojilo.
Po novih predlogih se pripravlja »trg izobraževanja«, na katerem bodo univerze tekmovale med seboj z različnimi šolninami. Russell Group, skupina dvajsetih najelitnejših angleških univerz, zahteva popolno sprostitev in za najprestižnejše predmete na ekskluzivnih univerzah bi šolnina znašala celo 30.000 funtov na leto. Posojil za kritje šolnine in preživljanja naj ne bi več zagotavljala vlada, ampak zasebni investitorji, ob tržnih obrestih seveda.
Tak model menda že desetletje velja na Madžarskem. V Združenih državah Amerike vse univerze zaračunavajo krepke šolnine, tako da je stranski produkt diplome orjaški bančni dolg. Celo nemške univerze počasi uvajajo šolnino. Drugimi svetim kravam nekdanje solidarnostne države bo sledila izobrazba.
Jana št. 21, 25.5.2010
