Za enega od najbolj travmatičnih in viralnih prizorov ob lanskih poplavah je poskrbel posnetek modrega kombija, ki ga je pri Mozirju odplavila do neprepoznavnosti narasla Savinja – v trenutkih, ko je vsa tista umazana voda kot za šalo premetavala in maličila vozilo, je Slovence in Slovenke spreletelo, kako zelo zares gre tokrat. Tedaj smo vsi skupaj pač morali spoznati, da so katastrofe z dotlej nepredstavljivo oddaljenih območij svet nazadnje zadele tudi nas – posnetek modrega kombija v valovih je zakrožil po svetu, poplave v Sloveniji, ki po svoji silovitosti in s tem 'fotogeničnosti' niso zaostajale za monsunskimi poplavami v Indiji ali na Kitajskem, pa so postale udarna novica velikih televizijskih hiš. Ob pogledu na norost reke, za katero smo že davno verjeli, da smo jo ukrotili, premagali in za vekomaj ozdravili norosti, jo torej »normalizirali,« smo spoznali, da še zdaleč ni tako. In ko voda še kar ni nehala naraščati, je vsakdo v skritem kotičku srca s strahom pomislil, kako daleč še lahko seže in kaj vse še lahko odnese.
Leto dni pozneje je modri kombi že davno recikliran kot staro železo, na dvorišču hiše njegovega nekdanjega lastnika, 57-letnega prevoznika Ivana Ločana iz Spodnje Rečice ob Savinji, pa stoji novo, tako rekoč enako vozilo. To pa ne pomeni, da je spet vse po starem; reka sicer teče tam kot običajno, a sledovi njenega blatnega in kamnitega ugriza so pustili jasne sledi na stari Ločanovi domačiji – kot so jih pustili tudi v srcu njenega delavnega in skromnega gospodarja, ki na tem bregu živi že vse svoje življenje.
On je vzdržal, ona ni
Kakor pri vsakem človeku, ki je doživel hudo izkušnjo, in torej tudi pri veliki večini ljudi, ki so na lastni koži doživeli veliko povodenj avgusta lani, tudi Ivanu Ločanu svetle oči zagorijo, kadar se do najmanjše podrobnosti spominja dneva, ko je skoraj izgubil vse; kakor vse žrtve poplav bi tudi on o tem še vedno lahko ure in ure govoril. Mitologija poplav, ki se bo odtlej prenašala iz roda v rod – kje je bil kdo, ko so se oglasile sirene, kako je naraščalo zlovešče bučanje, kako je bilo treba bežati ter kako sta potekala vrnitev in spoprijemanje z uničenjem, kako je v poplavljence zarezala žalost in kako jih je grizel obup. Samo močna okna so preprečila, da Savinja ni prodrla v notranjost Ločanovega doma in ga podrla. Je pa zato toliko bolj silovito napadla temelje hiše in zalila klet. Kar je mogla, je polomila, in kar ni bilo pribito, je odnesla. Ne le plavega kombija, ki ga je kot iz nekakšne maščevalnosti vlekla več kilometrov daleč vse do ceste okoli Mozirja; odnesla je še dva avtomobila, vse stroje in orodje, s katerim je Ločan popravljal svoja vozila, pa testerje akumulatorjev, ki jih prodaja, računalnik, žago, elektromotor, hladilnik, pralni stroj, sušilnik …
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 32, 6. avgust, 2024.
