Njen kleni, nemirni in zmagovalni duh je podedovala tudi njena vnukinja Meta Horvat. Dolgo je bila odlična v smučanju, nedavno pa se je lotila še podjetništva: prevzela je družinsko agencijo Julijana v Kranjski Gori, kjer že uvaja spremembe. Tečaji izdelave štrukljev, ki jih pripravljata s Tonko, so takoj postali uspešnica. V rokavu pa ima še kar nekaj asov. Babica in vnukinja sta posebej za Jano spregovorili o tem, kaj ju povezuje, o čem se največ pogovarjata, kako je Tonka navijala zanjo, kako ji je Meta čisto nezvezdniško od malega pomagala v kuhinji in o še marsičem.
»Pravi privilegij je imeti Tonko za babico, četudi za nas vnuke in zdaj tudi pravnuke že od nekdaj ni imela veliko časa, saj je bila strašno zaposlena. Ker pa je zelo iznajdljiva, je ob vsem, kar je počela, vedno našla način, da smo bili z njo. In vse, kar smo počeli skupaj, je bilo strašno zanimivo,« pravi Meta, ki je s sestro Uršo komaj čakala, da pride Tonka na obisk, saj je bil to pravi praznik. »To je bilo bolj poredko, saj sem ves čas delala po kočah. Sem se pa vseeno trudila biti čim več z vnuki, ki jih imam zelo rada. Skupaj smo bile največ po gorskih kočah in v naravi,« pojasni Tonka. Meto in Urško je jemala tudi na taborjenja rodu Zelena sreča Železniki, kjer je bila kuharica.
Crkljanje s Tonko v šotoru
»Meta je bila stara dobro leto in pol, Urša malo starejša. Hčerki Darji sem rekla, naj ju za začetek pripelje samo za en dan, da bosta prespali z mano v šotoru. Puncama je bilo tako všeč, da jima je morala naslednji dan prinesti dodatna oblačila in igrače, saj sta želeli z mano ostati ves teden,« se spominja Tonka. »Moji najlepši spomini na babico segajo na tabore, kjer je bilo res carsko. Sprva sva bili premajhni, da bi se udeleževali taborniških aktivnosti, pa sva se sami igrali in ji malce tudi pomagali. Pozneje sva bili dolga leta zapriseženi tabornici, Tonka pa je bila naša kuharica,« pove Meta, ki je z babico veliko časa preživela v gozdu, opazovala živali, stikala za gobami in neučakano nabirala užitne ter jih pripravljala na različne načine, spoznavala in nabirala divje rastline in druge gozdne sadeže. Ni stvari, ki je ne bi poznala ali vedela, zakaj »nucajo« divje rastline, kakšne »arcnije« je mogoče pripraviti iz njih. Tonka je prava enciklopedija narave in preživetja v njej. To dragoceno znanje je prenesla tudi na vnuke.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11., 12. marec, 2024.
