Ker »tja spodaj« ni dovoljeno s seboj prinesti hrane, so zelenjavo in začimbe po njenih navodilih posadili že pred pol leta. Zrasle so ravno dovolj, da bo iz njih ustvarjala kulinarične presežke, ki jih občuduje ves svet. Ob njej sta njena najdražja, mož Urban in hči Eva Klara, sin Svit, ki v Torinu študira gastronomijo, pa žal tokrat ni mogle z njo. Čeprav je navzven videti vse uspešno in bleščeče, Ano velikokrat mučijo negotovost, tesnoba, občutek neustreznosti. V prijetnem pogovoru v njeni najnovejši (začasni) pridobitvi, pop up lokalu Ana in Slon v hotelu Slon, je slovita kulinarična mojstrica prvič odkrito priznala, da se je dolga leta spoprijemala s pomanjkanjem samozavesti, spregovorila pa je tudi o ločitvi in novi ljubezni.
Priložnosti zna videti tam, kjer jih drugi ne opazijo. Tako kot je pred leti daleč od prestolnice zgradila svetovno uspešno kulinarično zgodbo, je našla potencial v dolgo zaprtem lokalu ljubljanskega hotela Slon. Zapuščen, temen prostor je s sodelavci spremenila v moderno zeleno oazo, v kateri strežejo njene imenitne jedi, pri tem pa uporabila vse, kar je že bilo v prostoru, tudi stare mize in stole. Z malo »make upa« je nastal presežek v opremljanju prostorov. Prav tako zna vzeti v roke vse, kar ji prinaša življenje, in se trudi iz tega narediti najboljše.
Kako ptičke spustiti iz gnezda?
»V kulinariki ni romantike, veliko je trdega dela. Treba se je dobro zorganizirati in poiskati dobre sodelavce, jih naučiti in jim nato zaupati, da bodo delali dobro, ko boš ti počel druge stvari. Saj veliko delam, vendar se mi zdi, da sem najbolj garala med tridesetim in štiridesetim letom, ko sva z Valterjem postavljala Hišo Franko. Imela sva še dva majhna otroka. Lahko sem delala osemnajst ur na dan, vendar sem bila vedno doma, ko sta prišla iz šole, ju jemala s seboj na (službene) poti. Če pa sem šla sama, sem bila vedno dosegljiva po telefonu. Oba otroka sta od malega pomagala doma. Zdaj Svit v Torinu študira gastronomijo. Znanje dobiva interdisciplinarno, prvi dve leti na univerzi, nato pa po vsem svetu. Eva Klara pa od trinajstega leta pomaga pri zajtrkih, ima izjemen talent za komunikacijo, občutek za vina ... Moja ptička že odletavata iz gnezda, ob čemer mi je kar težko, saj sem z obema zelo povezana. Lani je šla hči za skoraj pol leta na Šrilanko. Tam, v raju za surferje, je delala za hrano in prenočišče, se ogromno naučila in bila čisto samostojna. Vsa naša razširjena družina jo je šla obiskat. Obenem pa otroka še vedno rada potujeta z mano. Lani smo pri ponesrečenem obisku Kube z nahrbtniki ostali v Havani. Igrali smo karte, igro država, mesto, vas, šli plesat v caso dela musica, otroka (stara 17 in 18 let) sta zlahka zdržala brez mobitelov, kar se mi zdi krasen dosežek,« pravi Ana, ki otroka podpira in jima pušča proste roke pri izbiri njune poti. Vedno manj verjame v družinska podjetja in želje po nasledstvu. Zagovarja, da ima vsakdo pravico živeti svoje sanje.
Odlična tudi pri psihoterapiji.
»Dolgo sem tudi pri sebi iskala nekatere odgovore. Ker jih nisem našla, sem si pomagala. Zdi se mi osnovna higiena, da si poiščeš pomoč, ko ti nekaj ne gre. Izbrala sem si terapevta, za katerega sem vedela, da bo kos mojim stiskam. K dr. Zoranu Milivojeviću nisem hodila jokat, temveč delat. Imela sem ogromno težav, predvsem s samozavestjo. Kljub temu da sem videti močna in samozavestna, so me obhajali dvomi in občutki krivde zaradi ločitve, vzgoje otrok, pa tudi tega, zakaj me dvajset odstotkov ljudi a priori zavrača. Poskušala sem razumeti, kaj sem naredila (narobe), da je to tako zabetonirano. Učila sem se iskati odgovore, ki jih sama spontano nisem znala. Nakopičilo se mi je veliko vsega. Terapijo priporočam vsem, tudi tistim, ki mislijo, da nimajo nobenih težav. Vsakič sem uro in pol govorila o sebi, nato pa s terapevtom razvozlavala stvari. Na veliko vprašanj sem si morala odgovoriti sama. Tega dela ne more opraviti nihče razen tebe,« je razmišljala Ana, ki je odkrila, da njena nesamozavest izvira iz izjemno močne družine, močnih osebnosti staršev, velikih pričakovanj in strahu, da jih ni izpolnila. »V prvem razredu osnovne šole sem imela sedem cvekov, nosila sem slušni aparat in si ga jemala iz ušes. Snovi nisem ne slišala ne razumela, saj se učiteljici, ki je bila tik pred upokojitvijo, ni ljubilo ukvarjati z mano. V drugem razredu sem to nadoknadila, postala sem vzorna učenka, odlična športnica ... Vseeno je bilo zahtevno kot prišlek odraščati v malem okolju v dolini Soče,« je iskrena. Po enem letu ji je dr. Milivojević dejal, da je tudi terapijo opravila s petico. Še zdaj se pogosto zazre vase, svoje odločitve in preizkušnje, ki ji jih prinaša življenje. Tudi lanski abraham je bil ena od teh priložnosti.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 26, 27. junij, 2023.
