Letna globalna raziskava analitske korporacije Gallup, ki je zajela več tisoč zaposlenih, je pokazala na rekordno razširjenost stresa na delovnem mestu, skoraj 60 odstotkov uslužbencev pa je priznalo, da so v nekakšnem stanju prikrite odpovedi oziroma brezciljnega izigravanja fikusa. Po ocenah Gallupovih analitikov naj bi tovrstno tiho štrajkanje svetovno ekonomijo letno stalo skoraj devet tisoč milijard dolarjev, zato ne čudi, da se je kapitalizem že odzval – in iznašel poklic svetovalca za delovno srečo (angleško Chief Happiness Officer - CHO), ki se pospešeno uveljavlja tudi v Sloveniji. Čeprav je cinik v meni hotel že vnaprej razglasiti, da gre za nov nateg sistema, je po srečanju z dvema štajerskima CHO-jevkama treba priznati, da zadeva vsaj do neke mere deluje.
Delo ne služi zgolj polnjenju želodcev, temveč tudi vzdrževanju zadovoljstva
Na vasi, kjer sem preživel dobršen del otroštva, še danes kraljuje sosed Toni, ki je eden od najuspešnejših inovatorjev na območju, kjer se je od pamtiveka pa do nedavnega še oralo z voli in iskalo vodo z bajalico. Dobro se spomnim, kako smo nekega dne z družino sedeli pri kosilu pred zidanico, ko so nam med vsesplošnim pivkanjem vaških kur in rohnenjem traktorjev do ušes priplavali arhetipski zvoki Avsenika – nič nenavadnega, če raztegovanje meha ne bi prihajalo iz Tonijeve štale. Ko ga je mati pozneje pobarala, za kaj gre, ji je gospodar grunta razložil, da je nekje prebral o blagodejnem učinku visoke umetnosti na krave, ki naj bi pod vplivom fenomena, v znanosti poimenovanega kot Mozartov učinek, dajale več mleka, za nameček pa naj bi bilo še bolj mastno in nasploh kakovostnejše. »To je kar posrečena primera za opis našega dela,« se nasmehne Petra Božič Blagajac, certificirana menedžerka delovne sreče iz Maribora, ki je izobrazila večino slovenskih svetovalcev za to področje. »Dejstvo je, da zadovoljstvo zaposlenih povečuje produktivnost.«
S tem seveda ni nič narobe. Žal pa v enaki meri kot dejstvo, da je sreča dobra za biznis, drži, da biznis, vsaj ne v sedanji neoliberalni obliki, ni najboljši za srečo – pravzaprav človeka dostikrat pahne v povsem nasprotna stanja. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) opozarja, da lahko neustrezno delovno okolje vodi v »resne telesne in duševne težave, absentizem, upad produktivnosti in odvisnosti«, vsevedni Američani, ki bržkone kapitalizmu plačujejo največji človeški davek med vsemi ljudstvi sveta, pa so že skovali izraz »delovna depresija«, katere značilni znaki vključujejo povečano anksioznost in čezmerno razmišljanje o delu, dolgočasenje v službi, pomanjkanje motivacije, občutke nemoči, nevrednosti in čezmerne krivde ... Skratka, če ste v prevladujoči večini molznic, ki jim šefi namesto Avsenika/Mozarta in prijazne besede namenjajo pasivno-agresivne bodice, namesto paše po sončnih travnikih pa vas priklepajo v resnične, pa tudi mentalne obore, v katerih vas molzejo praktično ves dan, potem je velika verjetnost, da boste v službi nesrečni, vaši izdelki pa bodo firmi namesto za stepeno smetano služili kvečjemu za privabljanje muh. Da se to ne bi zgodilo, naj bi odslej skrbeli menedžerji delovne sreče.
Plača ni vse
Ena izmed njih je Mirjana Mladič, zaposlena kot CHO v mariborskem podjetju Mikro+Polo, ki se ukvarja s proizvodnjo laboratorijske opreme in materialov. Prijazna, odprta, pa tudi urejena in resna poslovna ženska z dolgoletnimi izkušnjami – njeno delo pač ni dviganje morale v četah s tofovskimi vici in zvijanjem pudljev iz rožnatih balonov, temveč je bistveno obsežnejše.
»Pravzaprav vodim celotno službo za razvoj kadrov, kar pomeni, da sem odgovorna za vse bistvene vidike vzpostavljanja ustrezne delovne kulture,« razloži. Mladič tako kot članica izbirnih kadrovskih komisij sodeluje na vseh zaposlitvenih sestankih, vodi delavnice in usposabljanja, izobražuje mentorje, ki vpeljujejo nove zaposlene, sodeluje pri pripravi internega glasila in organizaciji dogodkov, ob rojstvih otrok piše čestitke srečnim staršem, pred pogrebi pošilja telegrame in sestavlja osmrtnice v imenu kolektiva. »Predvsem pa se trudim dajati zgled drže, ki jo spodbuja podjetje, in vzpostavljam varno, avtentično okolje – skrbim, da sem prijazna, da komuniciram z zaposlenimi, kažem interes zanje in za njihova življenje, jih pozdravljam, ogovorim, prisluhnem njihovih stiskam, posredujem ob nesoglasjih ...« Torej neke vrste glavna kadrovica, interna kovčinja in po potrebi tudi rama za jokanje.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 26, 27. junij, 2023.
