Bila je plavalka, novinarka, dopisnica iz tujine, soavtorica knjig, veleposlanica v Nemčiji in Švici, je tudi ena od štirih soustanoviteljic združenja ONA VE in ne tako dolgo nazaj tudi kandidatka za predsednico države. Združenje ONA VE je pravkar praznovalo drugi rojstni dan, ampak to je samo eden od številnih projektov, ki se jih loteva, razpeta med Slovenijo in Švico. Koliko ur pa ima vaš dan, vprašam nejeverno. Dvaintrideset, se smeje.
ONA VE ima zdaj dve leti – ali lahko rečete, da je kaj drugače, kot bi bilo, če tega združenja ne bi bilo?
Lahko povem svoje subjektivno mnenje, ki pa temelji tudi na naši prepoznavnosti – ugotavljamo, da nas res poznajo, pa ne samo naše članice, tudi mediji vedno bolj, tudi s pomočjo Jane smo korigirali spremljanje medijev. Potem ste bili kar kakšna dva, tri mesece na prvem mestu po številu žensk, ki ste jih intervjuvali. Menim, da smo postali »družbena moč«, kot temu pravim jaz, zato ker smo se v družbi sploh začeli pogovarjati o tem, da je enakost spolov tudi v medijih izjemnega pomena. Naš primarni fokus je povečanje deleža žensk v medijih in na javnih dogodkih. So nas pa tudi že nekateri desni mediji označevali, da smo »najmočnejša neformalna skupina v Sloveniji«, ker je ena od naših ustanovnih članic postala predsednica Republike Slovenije, druga pa je ministrica za izjemno pomembno področje za razvoj Slovenije, ministrstva za digitalno preobrazbo.
Meni se zdi škoda, da ne bi izkoristili vpliva, ki ga imate. Tudi če se pri ONA VE ne ukvarjate z menstruacijskim dopustom, na primer, ampak če bi se nekdo lotil takega projekta, da ga vsaj javno podprete – da si ne prizadevate le za simbolne stvari, temveč tudi za zelo konkretne izboljšave.
Hvala, da ste opazili naš vpliv, nam veliko pomeni. Saj delamo tudi konkretne izboljšave. Če spremljate meritve pojavnosti žensk v medijih, smo aprila letos dosegli rekord – več kot 41 odstotkov žensk. Januarja 2022, ko je družba Kliping d.o.o. začela to meriti za nas, smo bili na 34 odstotkih. A razumem, kaj želite povedati. V Sloveniji je veliko odličnih organizacij, ki se ukvarjajo s pravicami žensk in imajo tudi več izkušenj od nas. V ONA VE smo se odločile, da smo osredotočene na večjo zastopanost žensk v medijih in na javnih dogodkih. Vse naše delo je prostovoljno, če bi se želele izrekati o vseh pomembnih vprašanjih, ki v naši družbi zadevajo ženske, bi morale vzpostaviti drugačen aparat in predvsem za mnenje vedno vprašati naše članice ter jih o vsebinah informirati. Teh kapacitet pa nimamo. Kar pa seveda ne pomeni, da kdaj kakšnega dobrega predloga ne bi podprle.
S čim se pa vi osebno zdaj ukvarjate?
Polno me je po vsej Evropi! S svojim svetovalnim podjetjem delam projekte v Švici, Sloveniji in še v nekaterih drugih evropskih državah; v Bruslju sem višja svetovalka v podjetju Kreab, ki se ukvarja s strateškim komuniciranjem in pridobivanjem evropskih sredstev za podjetja in organizacije; od marca sem članica nadzornega sveta avstrijskega podjetja Maierhofer v Bernu v Švici; od aprila letos sem članica komisije Olimpijskega komiteja Slovenije za športno in gospodarsko diplomacijo; v Sloveniji spet izvajam treninge vodenja in osebnega razvoja, kar me posebej veseli, saj lahko večkrat pridem v domovino. In seveda, ni dneva, ki ga ne bi vsaj deloma posvetila Združenju ONA VE, včasih tudi več ur.
Koliko ur ima potemtakem vaš dan?
Toliko, kot jih ima dan predsednika slovenske vlade ali nemškega kanclerja ali vaš – 24 ur. Znam pa si postavljati prioritete, tudi učinkovita sem. In ne sme mi biti dolgčas. Potem pa se res včasih zdi, da se dan raztegne na kakšnih 32 ur.
Tole sem opazila, ko sem brala o vas – da so se vam dogajale krivice, pa se vedno znova poberete, si otepete prah in greste naprej. Recimo takrat, ko ste odstopili kot veleposlanica, pa potem, ko ste se odrekli kandidaturi za predsednico države … Kako težko je bilo to narediti?
Nobena od teh odločitev se ni zgodila čez noč. Pri vodenju veleposlaništva v Bernu sem ugotovila, da se moje predstave in vizije tako zelo razlikujejo od predstav mojega delodajalca, ministrstva za zunanje zadeve, da sama sebi ne bi mogla več pogledati v obraz, če bi ostala. Pika na i je bilo inšpekcijsko poročilo MZZ, v katerem je bilo zapisano, da moram ambiciozne cilje pri vodenju veleposlaništva prilagoditi manj sposobnim. Narobe svet! Zame je bilo to ponižanje, marsikdo od kolegov se verjetno ob to še obregnil ne bi.
Kandidirati za predsednico države je tako zelo odgovorno dejanje, da se morajo res poklopiti vse zvezde, da lahko uspeš. Mojih je bilo premalo. Izjemno žal mi je bilo, da sem prekinila moje sicer kratko delovanje v politiki. A tudi ta izkušnja je bila izjemna, še posebej v času, ko smo se v Gibanju svoboda pripravljali na parlamentarne volitve.
Ljudje takšne prelome predelujemo na različne načine. Meni zagotovo pomagajo izkušnje iz športa, kjer niso bile vedno zmage, a četudi nisi zmagal, si lahko dosegel izjemen rezultat. So pač bili drugi boljši. In to sem se naučila sprejemati. Saj ni nič narobe, če se nekaj časa smiliš samemu sebi, le predolgo ne sme trajati. Gremo naprej! Kolikokrat sem to slišala pri plavanju. In življenje res gre naprej. V življenju nimamo vedno vpliva na to, kaj se nam zgodi, imamo pa vedno vpliv, kako odreagiramo. In to je silna moč, ki se je včasih premalo zavedamo.
Boste še kdaj kandidirali za predsednico države?
Ne. In tokrat brez zarečenega kruha. Bila bi naivna, če bi rekla, da je bila to, kar se mi je zgodilo s kandidaturo ali v Gibanju svoboda, krivica. Politika deluje po svojih načelih, ki velikokrat niso v skladu z mojimi vrednotami ali pa z vrednotami ljudi, ki v njej delajo. Politika so interesi. Mi je pa žal, ker mislim, da bi bila dobra predsednica.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 24, 13. junij, 2023.
