Na Roberta Anžiča z Mlake pri Kranju me je opozoril njegov sosed in prijatelj, arhitekt Klemen Likar. Pogovarjali smo se v njegovem ateljeju ob čaju in še toplem kruhovem pecivu. Dobro pozna Roberta in njegovo nežno dušo, ki je skrita pod »varovalnim oklepom«. »To, kar dela Robert, je ena sama ljubezen. Tako sočuten, ljubeč in zadovoljen človek je.«
Klemen pravi, da Roberta in njemu podobne ljudi ilustrira ljudska pravljica Srajca srečnega človeka. Ta govori o čemernem kralju, ki je tako zbolel, da mu ni bilo pomoči. Zdravnik pa je menil, da bi bila zanj rešitev, če bi oblekel srajco srečnega, zadovoljnega človeka. Kraljevi odposlanci so dolgo iskali, in ko so končno našli človeka, ki je bil zelo zadovoljen, je imel rad ljudi, jim pomagal in se ni nad ničemer pritoževal, so zahtevali njegovo srajco. Odgovoril jim je, da bi jim jo z veseljem dal, če bi jo le imel.
Več kot tisoč ur letno
Dvainpetdesetletni Robert Anžič, ki je reševalec že 25 let, je letos prejel plaketo CZ za življenjsko delo. Vseskozi se izobražuje za fizično in psihično naporno delo reševalca, za kar skrbi Uprava za zaščito in reševanje RS. Več kot tisoč ur na leto nameni tem dejavnostim, kar 90 odstotkov pa je treningov reševanja. Ob tem podatku bi marsikdo preračunal, koliko bi lahko zaslužil, če bi te ure namenil kakšnemu dodatnemu delu. Denar seveda nikomur ne smrdi, toda delo reševalcev ne gre na ta »pogon«, tu so drugi vzgibi; žene jih želja pomagati, reševati. Rešeni ljudje in rešeno imetje so njihova nagrada, to jih osrečuje in izpolnjuje. Svojci ponesrečencev, ki jih najdejo mrtve, pa so reševalcem hvaležni za trud, saj se od preminulega lahko poslovijo. Najtežje je, če pogrešanega ne najdejo.
Najprej se je usposobil za vodnika psa reševalca: »Leta 1998 sem kupil psa, da ga vzgojim za reševalca. Ta misel se mi je porodila ob kočljivih situacijah, ki sem jih kot alpinist doživel sam. Takrat sem si mislil, da bi bilo dobro imeti s seboj izšolanega psa za reševanje.« Sicer pa je bilo zanj to leto mnogih sprememb: prvič naj bi šel na daljšo alpinistično odpravo in zelo se je je veselil, toda poleg tega, da tak podvig zahteva precej denarja, sta z njegovo Kristino pričakovala prvega otroka, torej bi jo bilo neodgovorno pustiti samo z novorojenčkom. Nazadnje si je še težje poškodoval koleno: vse te ovire so povzročile, da se je odpravi odrekel. Ta sicer zaradi vremenskih težav ni dosegla cilja. Robertova družina – žena Kristina, sin Anže in hčerka Rebeka – s ponosom spremlja njegovo delo reševalca, ki sega na več področij; vseskozi je namreč usvajal nove veščine in si nabiral znanje.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11, 14. 03. 2023.
