Erica Johnson Debeljak, pisateljica, esejistka in prevajalka
Nevarnost moralne praznine
Američanka, ki že leta živi v Sloveniji, pravi, da je to zelo žalosten čas za ZDA. Če se trudi biti pozitivna, lahko reče, da bo ta situacija ključni obrat v zgodovini, da se bo začela drugačna organizacija družbe. Proteste seveda dojema kot protirasistične, nasilje nad temnopoltimi državljani je res izrazito, vendar moramo po njenem mnenju upoštevati tudi drug vidik protestov. »V nasprotju s tistimi v 60. letih je na teh videti mavrico ljudi različnih ras, izjemno veliko je mladih, ki so še posebej siti tega sistema. Sistema, prežetega z neenakostjo, nepravičnostjo, svoje je dodala še pandemija, ki je v ZDA vzela več kot 100.000 življenj, trenutno pa je tam več kot 40 milijonov brezposelnih. Spomnim se, kako so v 60. letih zaradi podobe policijskih psov, ki so napadli črnske otroke, belci nenadoma ugotovili, kaj se v njihovi državi sploh dogaja. Danes je možno, da se bo splošno mnenje spremenilo zaradi podobe Georgea Floyda, ki pravi: Ne morem dihati. Tudi žrtve covida-19 ne morejo dihati, in največ teh žrtev je prav med temnopoltimi Američani, ki so v tako imenovanih ključnih službah, podplačani in pogosto brez zdravstvenega zavarovanja.«
Vrača se Obama. Problem sedanje družbe so vrednote kot hiperindividualizem in hiperkapitalizem, pravi Erica Johnson Debeljak. »Ni moralnega vodje, ki bi združil ljudi in pomiril situacijo. Kot tak se poskuša vračati celo Obama, ki je nagovoril neposredno mlade: Vaša življenja štejejo. Tudi vojaške sile so se začele obračati proti Trumpu. Na eni strani se dogajajo zelo zanimive stvari, ki morda dajejo upanje, po drugi je videti vse tako temno. Težko je reči, kaj bo, razmere se spreminjajo zelo hitro. Lahko pa je tudi nevarno – moralna praznina v vodstvu vlada ne samo v Ameriki, temveč tudi v svetu, ki je bil sicer vajen ameriškega vodenja, vendar to usiha oziroma ima izjemno negativen vpliv.«
***
Feliks Plohl, pisatelj
Rasizem je zažrt v pore Američanov
Sedem let in pol je živel v Los Angelesu, kjer je delal, milo rečeno, marsikaj. Eno leto in pol je bil brezdomec, zavetje mu je dajal šotor, pa tudi kakšna zapuščena hiša. Družil in prijateljeval je večinoma s temnopoltimi. Kasneje se je z Afroameričanko tudi poročil, v ZDA ima 19-letnega sina, s katerim sta v rednih stikih.
Plohl pozna povsem drugo Ameriko, tisto z najbrutalnejšim obrazom. Proteste seveda razume. »Ljudje so morali izraziti svoje nezadovoljstvo nad tem, kako policija obravnava manjšine, še posebej Afroameričane. »Sam imam izkušnjo s takšno obravnavo. S temnopoltim prijateljem sta me nekoč policista vklenila zaradi neplačila manjših kazni in peljala v zapor, pri tem se nobeden ni upiral, le z jezikom nisva varčevala. Medtem ko so mene preprosto vklenili, so mojega prijatelja obravnavali grobo, z njegovo glavo udarjali v pokrov avtomobila – za povsem enak prekršek. Tako sem na lastni koži izkusil, kako ravnajo policisti z belcem in kako s črncem. Čeprav sva bila vklenjena zaradi enakega prekrška in sva bila oba uboga ničeta z ulice, navadna izmečka. Čeprav sem bil takrat celo ilegalni imigrant, moj prijatelj pa državljan Amerike, so z mano ravnali korektno.«
Meje med rasami. Pravi, da je rasizem tako zažrt v pore državljanov Amerike, da se nam tukaj še sanja ne. »V nekaterih državah je sicer bolje kot v drugih. Z najboljšim prijateljem, ki je temnopolt, sva potovala po Ameriki in lahko povem, da se odnos do črncev razlikuje od ene do druge zvezne države – recimo v Teksasu nisva izstopala iz avta, ustavila sva se samo za gorivo, prav tako v Alabami. Verjetno bi Teksašani nastopili bolj sovražno do mene kot do mojega temnopoltega prijatelja, saj bi me dojemali kot izdajalca.«
Meje med etničnimi skupinami (belci, črnci, dve vrsti Mehičanov …) pa so v zaporih še posebej očitne, dobro znane ter jasno in strogo začrtane. S pripadnikom druge rase se zapornik ne sme niti pogovarjati, kaj šele družiti, deliti ali sprejemati hrane. Tudi v soseskah se dobro ve, do kod seže meja katere etnične skupine. »Meje se po navadi ne prestopa, v drugo sosesko greš samo, če gre kdo s kom obračunat (do smrti) ali pa koga sprovocirat. Mi tukaj si ne moremo predstavljati, kako brutalno je to v ZDA.«
Plohl pravi, da se Američani zavedajo, kako krut sistem imajo. »Ampak vseeno mislijo, da je Amerika najboljša. To pa verjetno zato, ker niso veliko potovali po svetu, niso posebej razgledani – govorim o večini. Če recimo hodite po črnskih soseskah, je vsaka druga trgovina prodajalna z alkoholom, potem so tu prodajalne z orožjem in zastavljalnice. Vse, kar vodi v propad in jih še bolj fiksira v revščini. Tega v bogatih belskih soseskah ne boste videli.«
***
Dr. Vesna V. Godina, antropologinja
Američani niso en narod
Konfliktna situacija med različnimi etničnimi in rasnimi skupinami je značilna za vsako družbo, ki je multietnična oziroma večrasna, pravi Vesna Vuk Godina, ki je živela in delala v ZDA, in sicer na Havajih, ki so verjetno ena najbolj etnično mešanih družb na svetu. »Takšna družba lahko deluje samo, če so med etničnimi skupinami postavljene jasne meje, hkrati pa se ima znotraj take družbe vsaka izmed skupin za boljšo od vseh preostalih. Ne gre samo za belce, tudi črni člani havajske družbe imajo občutek večvrednosti, prav tako havajski nativci, tudi Japonci na Havajih … To je v resnici pomembna strategija skupine v multietničnem okolju, kjer je velika možnost za asimilacijo. Če se belka poroči z nebelcem, se to v njeni družini dojema kot degradacija, prav tako je to nesprejemljivo v njegovi družini. Tega Evropejci pogosto ne razumejo dobro.«
Kršenje meja in provokacije. Do konfliktov v takih etnično mešanih družbah pa ne pride tako dolgo, dokler se spoštujejo meje in se do drugačnih vede spoštljivo. »Če se na Havajih peljete z avtobusom, na njem praviloma ne boste našli štirih ljudi iste etnične skupnosti – vsi pa bodo sedeli z vsemi. Zakaj, če imajo pa vsak zase občutek večvrednosti in se zapirajo v svojo etnično skupino? Zato, da ne provocirajo drugih, da jih ne žalijo. Če se to zgodi, bo skupina, do katere ste se vedli neustrezno, odgovorila z odporom. Tega se zavedajo vsi. In prav to se je zdaj zgodilo v ZDA – ljudje reagirajo na to, ker je nekdo kršil meje ustreznega vedenja.«
Godina v tem vidi podobnost z nekdanjo Jugoslavijo, ki je obstajala tako dolgo, dokler so se spoštovale meje in norme vedenja oziroma nevmešavanja v druge etnične skupine. Če bo ameriški policist res obsojen na 40 let zaporne kazni, bo to morda znak, da se razmere premikajo na bolje, vendar po mnenju antropologinje v Evropi precenjujemo racionalni vidik problema. »Gre za vedenje, ki ni razumsko – ko ima nekdo moč (policist) in nima ozaveščenega zgoraj omenjenega principa, lahko hitro zdrsne v rasizem. Pravilo, ki se ga je nujno držati, je: nikoli se ne smeš obnašati nespoštljivo do katerekoli skupine, ker lahko ta agresivno reagira proti tebi.«
Več v reviji Zarja Jana, št. 23, 9. 6. 2020
