TEKST: ALENKA SIVKA, FOTO: MATEJA J. POTOČNIK
Kako v glavi pisatelja nastane zabaven roman, kot je Funny?
V primeru zadnjega romana sem že pred desetletji govoril z več ženskami, ki so hodile v Afriko, na Jamajko, v Egipt ... na t. i. romantični turizem. Nisem pa se o tem pogovarjal z moškimi, ki kar množično hodijo na Tajsko. A oni o tem ne govorijo, ker pri njih ne gre za romantiko. (smeh) Plačajo in grejo. Zanimiva se mi je zdela razlika med moškim in ženskim pojmovanjem. Ženske to potrebujejo, da funkcionirajo. Že leta sem vedel, da bom nekaj napisal o tem ... in potem se je zložilo, klank!
Pogovarjali ste se z več ženskami. Hodijo na črno celino po seks ali ljubezen?
Kar sem jaz opravil intervjujev z gospemi, ki hodijo na romantični turizem, občasno gre samo za spolnost, ampak ne tako zelo pogosto. Tudi uradne statistike kažejo, da gre večinoma za ženske, stare nad 40 let, blizu 50, to je torej doba soočanja z lastno smrtnostjo in zamenljivostjo. Če smo otroke dobro vzgojili, nas ne potrebujejo več ali so tik pred tem, da nas ne bodo. Možnosti, da ste se v dolgih letih odtujili od svojega partnerja, so velike. Vsakdanja opravila se vam zazdijo nesmiselna. Za službo pa itak veste, da nima velikega pomena za kogarkoli, še najmanj za vas. Živite v Sloveniji, eni od kultur, ki dopušča najmanjše možne razlike in ima izjemno strogo predpisane norme obnašanja. Še pred nekaj desetletji je bil eden glavnih smrtnih grehov zamenjati službo. Pomislite! Možgani pa bi radi nekaj novega, siti so istega. In kaj če je tisto novo zares nekaj novega – novi kraji, novi običaji, novo življenje? Skratka smisel, ki nas poživi. Pripadnost, željenost. Kot pravi komad Plavega orkestra: četudi so bile le laži, ne nehajmo si lagati.
V romanu Funny pišete tudi o težavah v odnosih, o odtujenosti. Zakaj pride do tega?
Časi spreminjanja sistema so vedno naporni. V patriarhalnem sistemu so pač veljala neka pravila in teh ni več. Vsak se znajde ali dogovarja po svoje. Dodatno pogubno je obstreljevanje vseh medijev, sploh pa socialnih, o tem, da moramo biti srečni. Skupno življenje ni sreča 24 ur na dan, to je resno delo, ni ves čas fino. Tudi biološko biti neprestano srečen je nemogoče. Zadovoljen lahko, srečo pa nam možgani privoščijo po dolgem trudu za kratek trenutek kot nagrado. Sprostijo se kemikalije, droga nas oblije in za kratek čas se odlično počutimo. Kot orgazem.
Več v reviji Zarja Jana, št. 39, 24. 9. 2019
