Irena Polanec: Nič več gnilih jabolk!
Z medaljo v Grand Palaisu nagrajena slikarka živi v Mariboru, čeprav si je nekoč želela ostati v Parizu. A skrb za starše in ljubezen do sedanjega moža ji nista dali obstanka in vrnila se je domov. »Če bi živela v Parizu, bi bila pri viru informacij in vsega, v 'centru sveta', kjer se dogaja umetnost. Zdaj je Francija moja druga domovina, tam si napolnim baterije. Ko pridem domov, pa spet v miru slikam.« Na pariških razstavah, kamor Ireno redno vabijo, se njene slike dobro prodajajo. »Na srečo mi ni treba čakati na sredstva od države. Že 50 let živim od svojega dela, in to si štejem v čast. Dandanes je to zelo težko. Samo najboljši si lahko to privoščijo.«
Njene Eve se ne starajo. »To je ciklus, ki se razvija in nikoli ne bo dokončan. Končal se bo z mojim odhodom.« Se tudi Eve starajo, imajo že kaj gubic? »Ne, ne starajo se. Ženske želimo biti lepe in mlade, tudi če smo stare 80 let. Slikarstvo je sanjska igra, kjer je dovoljeno vse, tudi lepota.«
Življenje je hkrati kratko in dolgo. »Čim manj mislim na leta, bolje je. Ne morem verjeti, da jih bom letos dopolnila 70. Življenje je hkrati kratko in dolgo. Zelo hitro mine. A jaz sem mlada po srcu. Počutim se staro dvajset in nekaj čez, samo dokumentov ne smem gledati. (smeh) Me pa na leta radi spomnijo drugi.«
Skrb za živali. »Za dušo skrbim s svojim delom, ne dovolim si stresa. Ne spremljam politike, kriminala, grdih stvari. Imam velik arboretum, tam hranim živali, imam nešteto ptičev, ribe, divje muce, to me izpolnjuje. Drugače pa zdravo jem, čim manj mesa, sladkorja in olja, čeprav sem velik gurman in je to včasih težko. Mislim, da dobro vozim za svoja leta.«
Disciplina. »Slikarstvo je kot droga, čeprav je nisem nikoli jemala. Kadar me zgrabi, sedem in grem delat. (smeh) Slikam v glavnem ponoči, ko imam mir, sem sama s sabo, je tišina, to me navdihuje. Zadovoljna sem s svojim življenjem, edino ta številka me malo muči, a se bom že navadila nanjo.« (smeh)
Recept za zakon. »Vsak mora kdaj popustiti. Potrebni so kompromisi. Moj mož me podpira, dela mi okvirje za slike, skrbi za vse. Res je priden. Umetniki smo malo posebni značaji, hitro pobegnemo, če ne moremo zdržati.«
Smisel življenja. »Da si to, kar si, in da si s tem zadovoljen. Da živiš svoje življenje, kot si si ga zamislil. Živi sam in svoboden, kot drevo. Živi z drugimi, a ohrani svoj jaz.«
Ravnovesje. »Vsak dan zjutraj obvezno z možem pijeva kavo in se pogovarjava, to se mi zdi 'smetana' na kavi, potem pa greva vsak v svojo tišino. To mi daje ravnovesje.«
Nič več gnilih jabolk. »Živiš samo enkrat. Moraš si vzeti najboljše stvari takoj. Moja stara mama je pri nas doma, kjer smo imeli na tone jabolk, vztrajala, naj najprej pojemo tista, ki so gnila. In tako se je izkazalo, da smo vedno jedli gnila jabolka. To sem si zapomnila za vse življenje, zato si zdaj rajši vzamem najboljše stvari, kar jih najdem. Ker nikoli ne veš, ali boš jutri še ali te ne bo. (smeh) To je moja domača filozofija.«
Zvonka Makuc: Zdaj vsakemu rečem, naj ne kadi
Zvonka s tem, da je stara okroglih sedemdeset, nima težav. »Veš pa, da imaš pred sabo samo še določeno število let. A o tem ne razmišljam tragično, tako to je. S tem se sprijazniš,« razmišlja Zvonka, ki je bila kostumografka in je življenjska družica igralca Gojmirja Lešnjaka Gojca, s katerim imata dolgo in lepo razmerje. Pravi, da je njun odnos čedalje boljši, da je tudi to stvar let. »Postaneš moder, nekaterih stvari ne jemlješ resno, midva že vse življenje gojiva humor, imava se fajn. Spričkava se dvakrat na dan, kot prava Primorca, a čez nekaj minut sva že dobra in se temu samo še smejeva. Sva pa tudi izjemno tolerantna, ne zaslišujeva se, kje sva bila in podobno. Znava biti skupaj, znava pa živeti tudi eden na Krasu, drugi v Ljubljani, dobro je biti malo sam v življenju.« Zvonka je zelo bojevita na Facebooku. Velikokrat kritično ocenjuje državo, politike. Pravi, da si zdaj lahko to privošči.
Ne bojim se več. »Pri svojih letih sem lahko ostra. Na Facebooku napišem, kar me teži. Potem me nekateri kličejo in pohvalijo ter priznajo, da si oni tega niso upali napisati. Jaz pa se ne bojim več – to je čisto razkošje. Da rečeš, kar ti pade na pamet.« Gojc ji je kupil tablico in na njej spremlja časopise, gledališča, druge dogodke, ima stik s svetom. Rada bere, televizijo pa ima prižgano kar ves dan, a pogleda jo le, če se ji zdi, da je na programu kaj pametnega. Z Gojcem zelo rada kuhata, oba imata rada obiske prijateljev na Krasu, kjer so lahko ves dan zunaj in se imajo lepo.
Kompliment. Njun prijatelj ji je dal lep kompliment: ko je izvedel, koliko je stara, ji je rekel, da sploh ni takšna, kot so stare mame. Zvonka pojasnjuje, da je pač živela drugače, da tudi njena hči ni pričakovala od nje, da bo sedela doma in čuvala vnuke. »Nismo več stara generacija, imamo svoje življenje. Enkrat na leto še pomagam Gojcu pri njegovih predstavah v Šentjakobskem gledališču. To je pa tudi vse, kar se dela tiče. Ga tudi nič kaj dosti ne pogrešam. Mislila sem, da bom trpela, da bom želela delati do konca, a te željo gredo, kar je čisto dobro, ker je zadaj nova generacija.«
Strah za vnukinje. Edini strah, ki preganja Zvonko, je, kako bo s hčerjo in vnukinjami. »Glede na to, kam gre ta svet, me je strah, kako bodo živele. Hudo se bodo morale boriti. Mi smo imeli veliko lepše življenje. Prijaznejše.«
Kajenje, kajenje. Kar se tiče zdravja, ima Zvonka težave s pljuči, ker je preveč let kadila. »Teže diham in zato ne morem toliko noreti okrog. To me spomni na moja leta. A to moram vzeti v zakup, povzročila sem si sama. Zdaj vsakemu rečem, naj ne kadi. Uradno sploh ne smem več kaditi, prižgem kakšno, a se trudim, da res minimalno kadim. In Gojc me strogo nadzoruje.«
Revolucija! Povprašamo jo še o smislu življenja. Malce je v zadregi, a se hitro znajde: »Skuhati dobro kosilo!«(smeh) Imeti se lepo s prijatelji. Spremljati vnuke, kako odraščajo. Majhne stvari so smisel življenja. Prej je bil zame smisel ustvarjalno delo, in če si v delu užival, še toliko bolje.« In Zvonka ne bi bila Zvonka, če ne bi bojevito dodala: »Kar se današnje države tiče – pa je smisel revolucija!!!«
Več v Zarji št. 10, 6. 3. 2018.
