Novembra naj bi v Utrechtu na Nizozemskem živeči slovenski glasbenik nastopil v prostorih Slovenske matice, a je žal ostal brez glasu. Vendar smo se z njim kljub vsemu pogovorili v kavarni Union. Dobrovoljno je z nami delil svojo pevsko kariero, seveda pa med pogovorom nismo mogli izpustiti njegovih spominov na nenavadno operativno izkušnjo, katere posnetek je objavljen na Youtube. »V takšno operacijo sem privolil, ker se mi je pristop zdel zelo avanturističen. Nad tem, da bom prisostvoval lastni operaciji, sem bil celo navdušen. Vse dokler nisem zares ležal na operacijski mizi,« se je spominjal.
S petjem ste začeli razmeroma pozno. Zakaj sploh?
Študiral sem politologijo, in ko sem že proti koncu študija staršem najavil, da bom študiral solopetje, so bili šokirani. Od sedmega razreda naprej sem se namreč ukvarjal s tekmovalnim športnim plesom, bil sem kolega Katarine Venturini in Andreja Škufce, in nikoli nisem kazal interesa za petje. Morda prej za igro, za študij na AGRFT, nad čemer me je navduševala tudi sestrična Barbara Lapajne Predin, igralka. V srednji šoli sem nehal s plesom, potem pa me je prijateljica prosila, ali grem z njo na avdicijo pri APZ Tone Tomšič. In sva šla. Sprva nisem imel namena delati avdicije, a so me vseeno poklicali in mi rekli, da je moj glas sicer zelo neodziven, da se vidi, da nisem veliko pel, ampak za to je potrebna samo vaja ... Dodali so, da imam lep glas, iz katerega bi se dalo še veliko narediti.
Ste bili dolgo z njimi?
Zelo malo sem pel, ker me dirigent ni hotel dati v zbor, češ da nisem dovolj dober. Spominjam se, da bi moral peti na letnem koncertu, a me je dirigent zavrnil, rekoč da fušam. Rekel sem si, kar te ne ubije, te dela močnejšega, in sem izstopil. Pa sem šel v najbližjo nižjo glasbeno šolo v Moste in čez nekaj let »pristal« na Srednji glasbeni in baletni šoli, to sem delal vzporedno s FDV.
Zakaj ste sploh vpisali politologijo? Kaj vas je zanimalo?
Ah, morda sem si želel službo na ambasadi, a snov so nam pri več predmetih podajali zelo suhoparno, tako da me je politologija vse manj zanimala, in ko sem zaključil srednjo glasbeno šolo, sem se v četrtem letniku politologije odločil, da študij petja nadaljujem v tujini. Najprej sem hotel v London, na znamenito glasbeno akademijo Guildhall (School of music and drama). Prišel sem na avdicijo, tam so hitro ugotovili, da imam mlad glas, kar je dobro in primerno za prijavo na sprejemne, vendar dodali: lmate denar za študij? Leta 2001 je to pomenilo deset tisoč funtov za eno leto študija! Nato sem pristal v Amsterdamu, saj sem že prej slišal, da je na Nizozemskem nekaj izvrstnih glasbenih akademij. No, sprejet sem bil tako na konservatorij v Haagu kot v Amsterdamu, a sem se odločil za slednjega, ker se mi je zdel tamkajšnji profesor bolj simpatičen.
Je bilo šolanje v Amsterdamu torej brezplačno?
Prvo leto študija je bilo 1600 evrov, vendar je bilo mogoče denar na različne načine dobiti nazaj. Na Nizozemskem gre lahko vsakdo na univerzo, šolnine niso visoke, študent plača eno tretjino študija, drugo starši, tretjo država. Študenti med študijem tudi delajo.
Ste tam spoznali svojega moža?
Ne, njega sem spoznal že na SGBŠ, kjer je tudi on študiral solopetje. Že takrat je med nama vzplamtela iskrica, bila sva par že leto in pol, preden sem šel na študij v tujino. Kasneje je prišel za mano.
In kaj je študiral on?
V Ljubljani je končal muzikologijo in potem sva iskala, kam bi šla skupaj. Njega je zanimal Cambridge, ki bi ga zmogel, saj je imel povprečje 9,8. Ugotovila sva, da imajo v Utrechtu magisterij v angleščini, še po nebolonjskem sistemu, in se tam ustalila. Tam sva že petnajst let.
Sta se poročila pred operacijo ali po njej?
Eno leto pred njo.
Operirali so vam tumor na desni strani glave. Kako ste sploh ugotovili, da ga imate?
Pravzaprav me ni presenetil. Začelo se je tako, da sem pel vlogo Chevalierja de la Force v Poulencovi operi Pogovori karmeličank in sem na odru nenadoma začutil, da lovim sapo in da se mi vrti. Ti občutki so se pozneje stopnjevali, potem sem čutil, da imam levo roko in levo nogo bolj mrzli ...
Potem se je vse skupaj odvilo zelo hitro – magnetna resonanca je pokazala tumor, takoj so se odločili, da bo potrebna operacija, a ker je tumor rastel zelo počasi, smo lahko operacijo opravili šele čez nekaj mesecev.
Predlagali so posebno operativno metodo – petje in pogovor med posegom. Zakaj?
Prof. dr. Robe, ki je skupaj z ekipo zdravnikov in nevropsihologinjo vodil operacijo, se je takoj odločil za t. i. budno kraniotomijo, ker sem bil psihično in fizično primeren za tovrstno obravnavo, poleg tega so s to metodo stranski učinki operacije bistveno manjši.
Več v reviji Zarja št. 50, 12. 12. 2017.
