Pri dvainsedemdesetih je še vedno zelo lepa ženska. Ne zato, ker ne bi imela gub, bolj zato, ker ji z obraza odseva notranji mir, ker je v njenem srnjem pogledu toliko miline, ker je Aung Sun Su Či v žamet oblečeno jeklo, kar je dokazala z desetletji dostojanstvene drže v okoliščinah, ki bi marsikoga zlomile. Nje niso. Samo še bolj poduhovljena, še lepša, še bolj mila na zunaj in jeklena znotraj je postajala.
Ampak.
Kaj če smo o njej motili? Kaj, če se je zmotil odbor, ki ji je podelil Nobelovo nagrado za mir? Kaj narediš z nobelovko, ki ji svetniški sij naglo bledi?
Odbori za podeljevanje Nobelovih nagrad z izbiro včasih udarijo mimo. Zelo mimo. Najbolj na udaru je seveda tisti, ki podeljuje prestižno Nobelovo nagrado za mir. Kar spomnite se, dali so jo pregnanemu jastrebu Henryju Kissingerju, pa Baracku Obami, ko je komaj dobro prišel na oblast, potem je pa s tistimi droni, ki so neselektivno pobijali tudi civilno prebivalstvo, pokazal, da ni tako zelo miroljuben. Še bolj se je odboru zalomilo pri Aung San Su Či, mjanmarski borki za človekove pravice, zdaj političarki, ki mirno gleda, kako mjanmarska vojska z obličja sveta sistematično in temeljito briše ljudstvo manjšinske, muslimanske vere. Aung San Su Či, namesto da bi zavrisnila Genocid! Etnično čiščenje! Nehajte!, molči. Nekdanji prijatelji, sodelavci, občudovalci se ji odrekajo, drugi nobelovci ji pišejo odprta pisma in jo pozivajo, naj ukrepa. Spoznanje, da je bila njihova golobica morda ves čas jastreb, je ljudi hudo prizadelo. Najbolj razočarani v spletni peticiji zbirajo podpise, naj ji za božjo voljo odvzamejo Nobelovo nagrado.
Ona molči. Njen svetniški sij vsak dan bolj temni in bo zdaj zdaj izginil.
Aung San Su Či je pa še kar tiho.
Ko jagenjčki obmolknejo. Rohingja se imenuje ljudstvo, ki na očeh vsega sveta beži in umira, tudi arakanski Indijanci jim pravijo. Samo še kakšen milijon jih je bil v državi Rakhine v Mjanmaru, nekdanji Burmi. Organizacija združenih narodov jih je leta 2013 označila za eno najbolj preganjanih manjšin na svetu. Tole je njihova usodna, pogubna napaka: v pretežno budistični državi so muslimani. Čeprav se da njihovo prisotnost v Burmi izslediti nazaj vse do 8. stoletja, jih država že od nekdaj, še posebno pa od leta 1962, ko je oblast prevzela vojaška hunta in začela sistematično radirati njihove pravice, obravnava kot pritepence ter jim krati državljanske in človečanske pravice. V zadnjih letih se preganjanje še povečuje, nanje se je spravila mjanmarska vojska, ki požiga njihove vasi, posiljuje njihove ženske in zdesetkano ljudstvo nekaznovano pobija, celo otroke pobijajo pred očmi njihovih mater. Otroci zbolevajo in umirajo tudi od podhranjenosti, vladni uradniki pa ovirajo razdeljevanje pomoči dobrodelnih organizacij in jih obtožujejo, da »pomagajo teroristom«.
Njihovo število se hitro zmanjšuje – veliko jih je umrlo, številni so zbežali in še bežijo v Bangladeš, kjer jih je že skoraj 700.000, pa v Indijo, na Tajsko, v Malezijo in Indonezijo. Nekateri so se uprli s (primitivnim) orožjem, kar je vojska izkoristila kot izgovor za nove napade.
Aung San Su Či, državna svetnica in dejanska voditeljica države, gleda stran in ne ukrepa. Ženska, ki je v boju za človeške pravice žrtvovala svojo svobodo, svoje zdravje in svoje družinsko življenje; ženska, ki je postala simbol pokončne drže; ženska, od katere je svet pričakoval, da se bo prva zavzela za preganjane Rohingje, molči ali pa se šibko izgovarja, da vojska samo preganja teroriste. »Ne verjamem, da gre za etnično čiščenje,« je rekla v intervjuju za BBC. »Po mojem je 'etnično čiščenje' premočan izraz za to, kar se dogaja.« Kako torej rečeš sistematičnemu pobijanju, pretepanju, požiganju?
In le kateri svetniški sij, ki da kaj nase, ob tem ne bi zarjavelo zaškripal in ogorčeno padel s tečajev?
Niti Margaret niti Tereza. Neki neimenovani diplomat je rekel, da je precej podobna Margaret Thatcher, kar za žensko, ki je veljala za vzor svobodomiselnosti in odprtega duha, ni bil kompliment. Aung San Su Či je vzdihnila: »Samo političarka sem. Ne, nisem preveč podobna Margaret Thatcher, po drugi strani pa tudi nisem nobena mati Tereza.«
Očitno ni vedno mislila tako, neki njen svetovalec navaja njeno prepričanje iz leta 1988: »Rekla mi je, da bo zdaj, ko se je odločila vstopiti v politiko, vse spremenila. Za kritiko se ne bo menila.« Pa v svojih prvih osemnajstih mesecih na oblasti ni veliko spremenila. Ni bilo dovolj časa, pravi ona.
Svojih prvih 43 let se niti s politiko ni nameravala ukvarjati, čeprav je bil njen oče politik. Velja za ustanovitelja sodobne burmanske vojske, leta 1947 se je pogajal za osamosvojitev Burme izpod britanskega imperija. Ko je umrl pod streli atentatorja, je imela njegova hči dve leti. Nekaj let pozneje je izgubila še enega od dveh bratov, ki je utonil. Tudi mama se je ukvarjala s politiko in je leta 1960 postala burmanska veleposlanica v Indiji. Aung San Su Či se je veliko selila po svetu, študirala je v New Delhiju in Oxfordu, kjer je spoznala tudi svojega moža, akademika Michaela Arisa, s katerim ima dva sinova. Nekaj let sta živela v Butanu, nato sta se vrnila v Oxford, potem pa je leta 1988 telefonski klic vse njeno dotedanje življenje postavil na glavo.
Usodni telefon. Doma v Burmi – takrat je bila še Burma, Mjanmar je dežela postala leto dni pozneje – je bila po možganski kapi hudo bolna njena mama. Aung San Su Či, ki jo je odletela negovat, se nikoli več ni vrnila k svoji družini v Oxford. V Burmi je vrelo, aktivisti, ki so hoteli izkoristiti prestiž in moralni kapital, ki ga je nosilo njeno družinsko ime, so jo prepričali, da se je lotila politike. V samo nekaj mesecih v letih 1988/89 je postala soustanoviteljica politične stranke Nacionalna liga za demokracijo (NLD) in politična ujetnica. V naslednjih enaindvajsetih letih jih je petnajst preživela v hišnem priporu. Leta 1991 je dobila Nobelovo nagrado za mir, a ponjo je lahko odšla šele več kot dve desetletji pozneje, leta 2012.
Njeni politični nasprotniki, vojaška hunta, ki je sprva sploh niso resno jemali, so jo poskušali na vse načine zlomiti. Tudi s stradanjem, bila je tako podhranjena, da so ji začeli izpadati lasje. Sinovoma in možu so jo le redko dovolili obiskati, po več let skupaj jih ni videla. Njej so ponudili, da jih sme ona obiskati, pa ni hotela iz države, ker je vedela, da se nikoli več ne bi smela vrniti. Zatekala se je k igranju klavirja in k budistični meditaciji, slovela je po svoji nezlomljivi drži, a enkrat se je vendarle zlomila: ko so prekinili klic njenega moža, ki je daleč stran v Angliji umiral za rakom. Nazadnje sta se videla leta 1995, umrl je štiri leta pozneje. Sam. Aung San Su Či se je zavestno odločila svojo družino postaviti na drugo mesto. V intervjuju je nekoč povedala New York Timesu: »Mož mi je moral obljubiti, da če bo kdaj napočil čas, ko se vrnem v domovino, me ne bo oviral. Obljubil mi je.«
Medtem jo postala verjetno najslavnejša politična ujetnica na svetu. O njej so snemali filme, za njeno izpustitev so lobirala najbolj znana imena sveta. Leta 2010 so jo izpustili iz hišnega pripora, leta 2012 je smela kandidirati na volitvah. In zmagala.
Potovala je po svetu, v ZDA se je srečala z Obamo, v Veliki Britaniji se je srečala s kraljico Elizabeto in kraljevo družino, sprejel jo je papež. Mimogrede je skočila še po Nobelovo nagrado. Povsod so jo hvalili, slavili, oboževali.
Leta 2015 je njena stranka NLD z naskokom zmagala na volitvah. Posebej za Aung San Su Či, ki ji je ustava zapirala pot do predsedniškega mesta (ustava, ki jo je sprejela še vojaška hunta, ima člen, očitno napisan prav zaradi nje, pravi namreč, da predsednik ne more postati človek z zakonskim partnerjem ali otroki, ki so tuji državljani), so ustvarili posebno funkcijo »državnega svetnika«, ki je voditelj države v vsem razen po imenu. Vodi tudi več ministrstev, med drugim zunanje, in je predsednica številnih odborov. V vse se vtakne, prebrati hoče vsak zakon, preden gre v parlamentarno razpravo. Dela noč in dan, vmes si vzame samo odmor, da pogleda kakšen film, najraje muzikal.
Medtem pa so vse glasnejša postajala vprašanja, zakaj ženska, ki se je s toliko žrtvami borila za človekove pravice, ne dvigne glasu in ne ukrepa proti genocidu ljudstva Rohingja.
Odgovora še vedno ne poznamo.
Več v Zarji št. 38, 19.9.2017
