Slavko in Arjan, oče in sin. Oba velike postave, ampak velika tudi kot osebnosti, saj za svoje poslanstvo jemljeta tudi ozaveščanje družbe o krivicah, ki se dogajajo. Slavko Pregl je že več desetletij med najbolj priljubljenimi mladinskimi pisatelji in je nedavno dobil Levstikovo nagrado za življenjsko delo, Arjan pa je poznan tako po svojih objavah na družbenih medijih kot po slikah, zdaj pa je izdal prvo zbirko svojih zgodb z naslovom O ženski, ki ni hotela z balkona.
Ali ste se bolj veselili svoje nagrade ali sinovega pisateljskega prvenca?
Slavko: Všeč mi je, da drevo ne raste daleč od jabolka, zato sem bil zelo vesel Arjanove knjige. Seveda pa ne smem reči, da se knjige veselim bolj kot svoje nagrade. Arjanova knjiga je spodbuda, da mi še ni treba umreti samo zato, ker sem dobil nagrado za življenjsko delo …
Arjan: Zdi se mi super, da je oče dobil to nagrado, saj bom lahko zdaj dobesedno kdaj hodil po njem, ko je vdelan v tla pred Konzorcijem. Zelo sem se veselil tudi svoje knjige. Od prve napisane zgodbe v njej je minilo deset let, od prvega zapisa pa že 35. V knjigi je namreč zapis, ki sem ga napisal staršem pri desetih letih, ko sem ležal v bolnišnici. Tja so me sredi nekega poletja poslali na preglede, potem pa se je moje bivanje tam kar podaljševalo, in meni se je zdelo kot cela večnost. In sem začel spontano zapisovati svoje misli. Najprej sem popisal zabavnik Mikija Mustra, potem pa sem dobil blok.
Rekli ste, da boste zdaj lahko dobesedno hodili po očetu … Kakšen pa je bil vajin odnos od otroštva? So bile med vama tudi napetosti?
Arjan: Večinoma zelo v redu … a seveda je kdaj tudi česa drugega bilo po malo. Imela sva precej normalen odnos, se mi zdi.
Slavko: Arjan si je večkrat razbil ustnice in zobe. Sicer pa so bili dnevi, ko je prav prosil, da bi mu oče fizično pokazal, kaj je red. Nekoč je ves dan prosil, ko pa smo prišli do taščinih vrat, sem mu dal majhno focko, potem pa se je Arjanu ulila kri ravno takrat, ko je tašča odprla vrata. Na splošno pa mislim, da sva imela lep odnos.
Arjan: To je bila verjetno tudi edina focka, ki sem jo dobil.
Jemljete Arjana kot svojega naslednika?
Slavko: Lahko le upam, da me Arjan jemlje za zgled. Zdi se mi, da sva imela ves čas lep in spoštljiv odnos. Zelo sem počaščen, ko mi pošilja svoja besedila, ki jih potem pokomentiram. Najin odnos me bogati. Vesel sem, ker je Arjan zelo načitan in razgledan, pogosto celo bolj kot jaz. Arjanu dajem pripombe o sodobni umetnosti in o instalacijah, s katerimi imam težave, on pa je za te stvari zelo odprt, kar se mi zdi prav. Najini pogovori o tem me veselijo.
Arjan: No, bolj načitan sem verjetno na področju slikarstva, kje drugje je seveda on in sam z občudovanjem gledam na različna področja njegovega delovanja. Sicer pa, sodobna umetnost daje velikokrat misliti in do nje moraš včasih pristopati na neustaljene načine … Jeza morda ni najboljši odziv – tak je namreč večkrat odnos do sodobne umetnosti, v smislu »a to se oni norca iz mene delajo«.
Slavko: Meni ne gredo na živce ljudje, ki se z menoj ne strinjajo. Prav rad imam drugačna mnenja. Od mene to sicer zahteva več napora, na koncu pa so rezultati boljši.
Vaš oče je mladinski pisatelj, ki so ga verjetno vaši sošolci vsi poznali. Ali je bil to za vas plus ali minus?
Arjan: To se mi je takrat zdelo običajno, da bi imel zaradi tega kakšne neprijetnosti, se pa ne spomnim. Gotovo sem bil kdaj ponosen, ko je kakšna tovarišica to omenila. Je pa postalo bolj pomembno, ko sem stopal na slikarsko pot. Ko sem bil na podiplomskem študiju v neki koloniji, so denimo podeljevali nagrade. Namignili so mi, da so razmišljali tudi o meni, vendar se za to niso odločili, ker so poznali moje starše, ki sta oba vsaj z eno nogo v likovni umetnosti. Da ne bi bilo kakšnih očitkov, so rekli …
Več v reviji Zarja št.,34. 22. 08. 2017
