is, mladosten 51-letnik iz Jastrebcev pri Kogu, je kmet. No, pravzaprav je samo nekdo, ki opravlja to delo. On ve, da je mnogo več kot samo kmet, mož, oče – to so vloge, ki jih igra v življenju. Zvonko ve, da ima v sebi neizmerno moč. Ve tudi, da jo imamo v sebi vsi ljudje. Ko sedim ob njem, mi moji občutki pravijo, da je ta skromni človek uzrl sveti gral v sebi. Z njim se je prijetno pogovarjati, obdaja ga posebna mehkoba. Še bolj povedna pa je tišina, ko preneha govoriti. Čeprav sem prišla zaradi pogovora, zaradi »zgodbe« o njegovem življenju, sem domov odnesla prav to tišino in poseben mir.
Za Zvonka Pukšiča sem izvedela letos prav na začetku pomladi. Na vseslovenskem dnevu tapkanja je namreč odprl srca vseh dvesto udeležencev dogodka. Hotela sem ga spoznati, kmeta, ki je s svojo iskrenostjo in ljubeznijo našel pot do toliko src. Kdo je Zvonko Pukšič, kmet, ki svojim rastlinam pošilja ljubezen, te pa mu vračajo tako, da dobro obrodijo?
Potem ga »poguglam«. Preden sem se odpravila na obisk k Zvonku, sem ga »poguglala«. Pričakovala sem, da mi bo stric Google povedal, kaj pridelujejo v Moji biodeželi, kot se imenuje njihova kmetija. Na zgledno urejeni spletni strani sem dobila običajne informacije. Bila pa sem zelo presenečena, ko sem v rubriki »o meni« prebrala tole: »Zanima me človek. Vi. Kaj določa, da nekomu uspe in drugemu ne? Zakaj nekateri živijo v obilju in drugi v pomanjkanju? Spoznal sem, da to določamo sami. Edini, ki nas omejuje, smo mi sami. Vsakomur so bila v zibelko položena mogočna orodja za uspeh. Ta orodja so naše misli. Z mislimi in prepričanji si odpiramo poti ali postavljamo omejitve. V naravi takih omejitev ni. V njej vidim neverjetno obilje. Ljudje smo del narave, zato je obilje namenjeno vsem nam. Treba ga je le znati sprejeti. Da pa se tega naučimo, se moramo najprej sprejeti takšne, kakršni v tem trenutku smo, z vsemi slabostmi in vrlinami. Potem se zmoremo tudi spreminjati. To sem naredil najprej sam, v svojem življenju.« Vau, sem si rekla, tole pa res ni čisto običajen kmet! In sva se s fotografom odpravila v vroč poletni dan. Naročil naju je po trinajsti uri, »danes namreč začnem vlagati kumarice za ozimnico in gotov bom malo čez poldne«.
Ko bom velik, bom Trop! S fotografom naju je sprejel na svoji domačiji, kjer je narava tako lepa, da od lepote skorajda zaboli srce, in s širokim nasmehom. Pa tiste njegove oči, skozi katere takoj vidiš v dušo. Usedli smo se v prijetno domačo kuhinjo, kjer nama je postregel s kozarčkom domačega. Eko soka seveda. Začeli smo klepetati. Zanimalo me je, kako se je odločil, da ostane doma in prevzame kmetijo. »Hja, to je pa kar posledica lokalnih prepričanj. Saj veste, včasih je veljalo, da sin ostane in prevzame kmetijo. Zame je to še malo bolj veljalo, saj imam štiri sestre in sem edini sin. Pa tudi nekaj mojih prijateljev iz vasi se je odločilo, da gredo na srednjo kmetijsko šolo. No, pa sem postal kmet tudi sam,« je Zvonko slikovito opisoval svojo pot do kmeta. Užitek ga je poslušati, saj je njegov govor tekoč, ima rep in glavo, intelektualci bi rekli, da se artikulirano izraža. Med pogovorom sem se zalotila, kako se odzivam na njegovo pripovedovanje. Njegove besede kot da imajo moč pobožati človeka … Njegova lepa energija je kar zapolnila domačo kuhinjo, v kateri smo sedeli.
Zvonko se spominja, da je kot fantek neizmerno občudoval kmeta Tropa (tako se je kmet pisal), ki je imel traktor. V tistih časih traktorjev še ni bilo veliko, na njivah so bolj ali manj delali s kravami in konji. Kmet Trop je s svojim traktorjem pomagal tudi kmetom in mali Zvonko ga je občudoval, še bolj pa njegov traktor, seveda. »Ko bom velik, bom Trop,« je govoril mali deček. »To je bila verjetno trditev, ki je ustvarila močno prepričanje, in tudi zaradi tega sem postal kmet,« danes, ko ve, kako prepričanja delujejo na človeka, pove Zvonko.
Več v reviji Zarja št., 27. 04. 07. 2017
